Najstnika sta mi ušla izpod nadzora

Imam dva najstnika, stara 12 in 14 let, nad katerima sem popolnoma izgubil nadzor oziroma se pogosto sprašujem, kje smo v odnosu. Sem ločen in seveda tako kot mnogi imam otroka vsak drugi vikend, vsako sredo, počitnice in praznike si delimo. Z nekdanjo ženo, mamo mojih otrok, nama nikakor ne uspe imeti normalne komunikacije glede vzgoje, bolje rečeno, imava popolnoma različne poglede in pristope k vzgoji. Zato sta vzgoja in odnos z otrokoma zame še večji problem.

Ob tem, da imamo že doma prevečkrat prave boje, ki se prej navzven niso niti videli oziroma jih drugi niso opazili, se čedalje pogosteje ali skoraj vedno dogaja, da kamorkoli gremo in smo v družbi, otroka neprestano skačeta v besedo, z ničimer nista zadovoljna, kadar jima kaj ni všeč, to jasno in glasno izražata, meni neprestano »težita«, kaj si želita, da jima je dolgčas, da pojdimo domov, res stalno nekaj pričakujeta, zahtevata, skoraj nikoli nista zadovoljna ali pa le kratek čas ... jaz pa takrat ne vem, kako reagirati.

Vedno se jima trudim ustreči, vendar se odnos med nami ne izboljša. Zame je resnično naporno iti kamorkoli z njima, pogosto je nerodno, saj se bojim situacij, ki jih ne bom znal rešiti. Če pa smo doma, se pritožujeta, da jima je dolgčas. Počutim se, kot da me imata v šahu, saj vedno tudi močno držita skupaj. Zaradi ljubega miru večkrat popustim in nekako »zmagata«. Opažam, da se tudi o tem, kaj bomo počeli, kam bomo šli, ne moremo več sporazumeti, onadva bi bila najraje doma v sobi, vsak s svojim telefonom ali v družbi z vrstniki, karkoli predlagam, sproži odpor in prepir. V vsem tem sem se popolnoma izgubil, ne vem, kaj je prav in kaj ne. Za vsak vaš nasvet in usmeritve za boljši odnos se vam zahvaljujem! Matjaž


Težave, ki jih opisujete, kažejo, da ste učenje pravil obnašanja zamudili za več let. Kako se obnašamo, otroka učimo že od malega. Če starši med seboj ne komunicirajo, pa vse skupaj le poslabšuje.

Za začetek naj rečem, da najstnika vodita in vzgajata očeta. Kako je pri mami? Verjetno ne veste, ker ne komunicirata, kar je zelo velika napaka. S takim obnašanjem najbolj škodujeta otrokoma. Kadar starši po ločitvi ne zmorejo sodelovati v dobro otrok, so logične posledice problemi, ki se kažejo pri njihovem obnašanju. Že majhni otroci zelo hitro odkrijejo, kakšne bonitete pridobijo s tem, ko se starši ne pogovarjajo. In kadar se to dogaja, je jasno, da je staršem vseeno za otroke. Vsem, ki se zaradi nerazrešenih zadev po ločitvi obnašajo tako, svetujem, da si poiščejo strokovno pomoč, da bodo lahko zaživeli brez jeze in zamer, ki škod­ljivo vplivajo na otroke.

Vajin odnos nedvomno vpliva na odraščajoča najstnika in dajeta jima res zelo slabo popotnico in zgled, kakšni naj bi bili odnosi. Saj veste, otroci so ogledalo staršev. Otroci in odraščajoči najstniki morajo imeti občutek stabilnosti, jasne meje in starša, ki jasno pove, kako se obnaša v danih situacijah, kaj se pričakuje (tu zelo veliko naredimo že s svojim zgledom) in kakšne bodo posledice neprimernega vedenja, česar se morate potem dosledno držati in pri njih vztrajati.

Odnos v družbi pokaže, kako se obnašate doma, torej postavite pravila obnašanja najprej doma in jih prenesite v družbo.
Pri skakanju v besedo odločno povejte, da to ni več sprejemljivo, seveda razložite, kaj pa je sprejem­ljivo, in poudarite tudi, kakšne bodo posledice, če tega ne bosta upoštevala. Lahko je tudi to, da se obisk, druženje konča in odidete domov. Seveda bo marsikateremu najstniku to ustrezalo, saj se bo veselil časa na telefonu, torej ob odhodu domov prepovemo še uporabo telefona, tablice.

Zavedajte se, da boste s svojimi zahtevami in pričakovanji vzbudili močan odpor in da so najstniki izredno vztrajni, ko želijo nekaj doseči oziroma ko nečesa nočejo. Starše je pogosto strah njihovih burnih odzivov, zato prehitro popustite, vendar morate vztrajati, če želite spremembo vedenja.

Kot posledico neprimernega vedenja lahko odpoveste vse izlete oziroma druženja, ki so njima prijetna. Seveda jima jasno povejte, da bo ukrep trajal toliko časa, dokler se ne bosta začela obnašati drugače.

Ko ste doma, morata imeti obveznosti, kot so pospravljanje, sodelovanje pri pripravi obrokov, pisanje domačih nalog, učenje. In ko boste usvojili pravila obnašanja v družbi, naj sodelujeta pri načrtovanju vikendov, izletov, počitnic in drugih druženj in dolgčasa ne bo več. Nikoli tudi ne pozabite na pohvalo, kadar sodelujeta, pomagata pri opravilih in se primerno vedeta.