V nadaljevanju preberite:

Če želim pisati o safarijih, moram začeti z denarjem. Manjši avokado na vzhodnoafriški tržnici stane šest evrskih centov, nekoliko večji pa dvanajst. Šest centov oziroma deset kenijskih šilingov je tudi ustaljena cena za kos sadja, naj bo banana, pomaranča ali mango, medtem ko papaja, ki po velikosti in obliki spominja na žogo za ragbi, stane dobrih trideset centov. Pozor, to so cene, ki jih je plačal mzungu, torej nevedni belec, ki so ga trgovke najbrž opetnajstile za novčič ali dva.

Pojdimo dalje. Za dve tekaški uri, resda rabljeni, sem v Keniji plačal manj kot tri evre. Spal sem v turističnih nastanitvah srednjega cenovnega razreda in plačeval od sedem do petnajst evrov za prenočitev z zajtrkom, običajno pa doplačal še pet za kosilo in pet za večerjo. Kadar sem jedel zunaj, je obrok le redkokdaj stal več kot dva evra. In potem sem se pri menda ugodnem ponudniku »afriških doživetij« pozanimal o ceni za tridnevni obisk narodnega parka Masai Mara na kenijsko-tanzanijski meji. Poudaril sem, da me luksuz niti najmanj ne zanima. Prijazna uslužbenka za računalnikom je seštevala in seštevala, dokler ni seštela, da bi ekspedicija, okleščena vseh dodatnih aktivnosti, stala skorajda tisoč evrov.