Jesenska vlada

Devetim strankam, kolikor jih v slovenskem državnem zboru še nikoli ni bilo – toliko se jih je uvrstilo v njegovega predhodnika, družbenopolitični zbor skupščine takratne Socialistične republike Slovenije na prvih večstrankarskih volitvah spomladi 1990 –, so ankete napovedovale uspeh. Kvečjemu bi lahko v državni zbor prišla kakšna ali dve več.

Ankete so takšno število strank v državnem zboru nakazovale v času neposredno pred volitvami. Če pa pogledamo nekaj mesecev nazaj, sta presenečenji vsaj dve. Prva je, da se je v zboru obdržala stranka nekdanje premierke Alenke Bratušek. Še pred nekaj meseci je raziskave skoraj niso zaznale. Potem se je z v resnici zelo suverenimi nastopi nekdanje premierke, v katerih ni nikoli pozabila poudariti, kako da je leta 2013 tako rekoč lastnoročno rešila Slovenijo pred bankrotom, vrnila med žive.

Drugo presenečenje so nacionalisti Zmaga Jelinčiča. Tudi njemu raziskave še nekaj mesecev prej niso pripisovale praktično nobenih možnosti. V nasprotju z Bratuškovo, ki je v polni življenski moči, pa nastopi prvaka nacionalistov nikakor niso bili kaj posebnega. Stresal je nekaj floskul o beguncih, ki da bodo zdaj zdaj preplavili Slovenijo, in o Hrvatih. Zdelo se je, da se na volitve odpravlja po odstotek glasov, kolikor jih potrebuje za državno financiranje, ne pa po parlamentarne sedeže. Vendar je 70-letni Jelinčič po sedmih letih zdaj prilomastil v državni zbor kot prikazen iz goščave skoraj pozabljenih časov. Verjetno je še sam presenečen.

V zboru z devetimi strankami, od katerih so štiri – od druge do pete –skoraj poravnane, med njimi je manj kot tri odstotke razlike, zmagovalec pa po volitvah nima niti obrisov konstrukcije, s katero bi lahko zbral polovico glasov, je sestavljanje vlade muka. Nemčija, ki ima v zveznem zboru sedem strank, če navezo demokristjanov in bavarskih krščanskih socialcev štejemo za ločeni stranki, je za sestavo aktualne vlade potrebovala pol leta. Nemčija, v kateri je sestava vlade po volitvah navadno le stvar tehnikalij.



Drobitev strankarskega sistema sicer ni slovenska posebnost, o čemer sem na tem mestu pisal že februarja. Poleg prej omenjene Nemčije je mogoče drobitev glasov opaziti še marsikje. Celo v zibelki dvostrankarskega sistema, Veliki Britaniji, je v spodnjem domu parlamenta osem strank in šest neodvisnih poslancev. Konservativna stranka nima večine in lahko vlada s pomočjo zagovornikov ohranitve Združenega kraljestva s Severne Irske, s katerimi nima formalne koalicije in se pogajajo o vsaki zadevi posebej. Torej je tudi v Veliki Britaniji, v kateri sta se konservativna in laburistična stranka desetletja redno in brez zapletov izmenjevali na oblasti, sistem z obvladljivim številom političnih akterjev samo še spomin.

Kdorkoli bo v Sloveniji sestavil prihodnjo vlado, bo imel zelo zahtevno delo. Stranka z največ glasovi, demokrati Janeza Janše, lahko teoretično sestavi vlado iz treh strank, ob podpori vsaj enega manjšinskega poslanca. Vendar bi za znosno uspešno vladanje potreboval vsaj štiri stranke. Na drugi strani je Marjan Šarec. Vlado z znosno podporo lahko sestavi iz petih strank, vendar si je težko predstavljati koalicijo, v kateri bi skupaj sedeli Levica in Nova Slovenija. Druge Šarčeve variante iz petih strank bi bile zelo majave, zato najbrž računa na šeststrankarsko koalicijo.

Seveda je dobro, da država čimprej po volitvah dobi čimbolj trdno in operativno vlado, kakor so takoj po 3, juniju poudarjali vsi. A je še boljše, če na račun hitrosti ne trpi kompatibilnost partnerjev v koaliciji. Dobra novica je, da Slovenija ne potrebuje vlade hitro. Država ni v krizi in poleti se na nobeni fronti, na kateri se bo morala boriti nova vlada, ker je Miro Cerar pred njimi pobegnil – plače v javnem sektorju, zdravstvo, NLB, uveljavljanje arbitražne razsodbe o meji s Hrvaško so najbolj pereče –, ne bo dogajalo kaj posebno dramatičnega.

Slovenska pravila sicer ne omogočajo neskončno dolgega sestavljanja vlade, vendar si naj stranke vzamejo nekaj mesecev časa, do jeseni. In predsednik Borut Pahor jim jih mora v dobro države, o čemer tako rad govori, ta čas omogočiti. Njegove osebne preference morajo ostati v ozadju.