Gospod Skopušnik v Disneylandu

Se spomnite, kako smo v osnovni šoli hodili na izlete v Gardaland? Ne vem, ali je še vedno tako. Na tisti dan imam lepe spomine. Celo na vlak smrti sem si drznila iti in v adrenalinu prav uživala. Edina izjema je bila teht­nica, ki mi je želedoc pognala v grlo in sem se z naprave komaj privlekla živa. Zdaj me na kakšno podobno adrenalinsko napravo mož in otroka spravijo samo, če na njej piše Star Wars.

In smo šli, v pariški Disneyland. Mož je hčerki ves čas razlagal, da jo pelje v pravljični svet. Da, saj veste, ne bo le brala pravljic, ampak bo pravljične junake tudi srečala. V živo. In se sprehodila po gradu, kjer je sto let spala Trnuljčica.

Da, da, saj vsi vemo, sumim, da tudi že hčerka, da pravljični junaki, z Božičkom vred, ne obstajajo. Ampak to ni pomembno. Cilj je bil na njenem obrazu videti tisti nasmešek sreče, ko se bodo mimo nje sprehajali Sneguljčica, Trnuljčica, pa Miki in Mini in ko bo pred seboj zagledala pravi pravljični grad. In smo šli. Z vlakom iz Frankfurta, oboroženi z vstopnicami, ki niso ravno poceni. Gneča pri vhodu je bila nepregledna.

Mlado in staro, vsaj četrt z ušesi Mikija miške na glavi ali celo oblečeni v kakšnega od pravljičnih junakov. Ko smo se prebili mimo varnostnikov, pa vprašanje, kam najprej. Seveda smo prišli brez vsakršnega načrta. Kaj pa naj bi načrtovali za pravljični svet Walta Disneyja? Saj je vendar pravljični svet. Dogajati bi se moralo samo po sebi. Čarovnija bi morala delovati. Ali ne?



Povsod nepregledne kolone staršev z otroki, ki čakajo na vstop na to ali ono atrakcijo. Nič, treba se bo postaviti v eno vrsto in počakati. Mož gre s hčerko v vrsto, jaz pa s sinom, ki je še premajhen za večino atrakcij, po parku. In čakamo in čakamo in čakamo ... Nič, skočim vmes še po hrano, ker je že prek poldneva. Tudi tu dolga kača ljudi. Zaposleni v parku ljudem v vrsti deli jedilnike. Na šestih blagajnah oddamo in plačamo naročilo, nato pred kuhinjo poberemo naročilo. Vse v strogo, z ograjami ločenih vrstah.

Pojem. Sin se zbudi po dveh urah spanja. Mož in hčerka še kar čakata (!). Po dveh urah in pol prideta do naju, mož ves besen, hčerka žejna in lačna. Ponudim jima lahko le še povsem hladno piščančjo polovico. Tako ne bo šlo. Treba bo po posebne vstopnice, s katerimi si rezerviraš vožnjo v naprej, da ne čakaš po nepotrebnem. A glej jo prav­ljično čarovnijo – teh kart, ki stanejo, reci in piši dodatnih 80 evrov na osebo, ob že prej plačani vstopnini v tej višini na osebo, je že zdavnaj zmanjkalo.



Večina atrakcij rezervacij niti ne omogoča več, ker je v parku takšna gneča. Pa je izpuhtela vsa pravljična čarovnija. Povsod najmanj dve uri čakanja in podobno besni obrazi staršev. Celo na eni redkih napravic, ki bi bila primerna za najmlajšega.

Kaj je nauk te zgodbe? Nikamor brez vnaprejšnjega podrobnega načrtovanja. Še posebno ne v pravljični svet Walta Disneyja. Pred odhodom si nujno naredite načrt, katere atrakcije in kdaj jih boste obiskali, kupite rezervacijske vstopnice in si vstope vnaprej rezervirajte.

Pa seveda, poskušajte svoj obisk načrtovati tako, da ne bo sovpadal s tednom mode v Parizu, ker boste sicer za hotel plačali absurdno visoko ceno. Vem, za pravljično polomijo smo si krivi sami. Ampak kdo bi si mislil, da je cilj pravljičnega sveta predvsem finančno olajšati obiskovalce in ne zagotoviti pravljičnega doživetja za otroke. Skoraj si upam staviti, da nad parkom v svojem stolpu nekje bdi stric Skopušnik in se kopa v gorah evrov.