Dvanajst let in veliko modrosti za kapelo sv. Modrosti

Nad železniško postajo v Lazah pri Dolskem je zelo posebna domačija. Vhod v skromno hišo krasi okrasje v štuku. Na travniku v kotu dolinice pa jemlje dih nova cerkvica, ki ji gospodar Janez Gostinčar skromno pravi kapela. Sezidal jo je sam in s pomočjo svojih devetih otrok, ki jih imata z ženo Mali. Pred mesecem dni je bila tretja obletnica posvetitve kapelice kot zasebnega sakralnega objekta.

Tudi Janez Gostinčar je zelo poseben človek; tako poseben, pravi o sebi 73-letni nekdanji častnik trgovske mornarice, mehanik in zdaj tudi kmet, da je moral po ženo na Daljni vzhod. A do tja še pridemo; do svojega 40. leta se je najprej izšolal za mehanika in voznika, po vojaščini zgradil hišo in ob delu končal strojno tehniško šolo. Po morju je hrepenel od otroških let med temi posavskimi hribi in bral knjige. Z ladjo Piran, ter poznejšima Ljutomer in Postojna, je plul med Evropo in Daljnim vzhodom in se po treh letih izkrcal z diplomo častnika stroja trgovske mornarice. Nekaj časa je delal po različnih podjetjih v Ljubljani, a mu klic daljav ni dal miru. Prek podjetja IMP se je, kot številni drugi Slovenci, podal na iraška gradbišča. Tam je v živo spoznal kraje starodavne civilizacije, o kateri je do takrat bral v Bibliji in tudi v knjigah Karla Maya.

Lakota po veri

»Nikoli ne boš dober mornar!« so mu takrat govorili sodelavci na ladji. »Ne piješ, ne preganjaš žensk, še s taksijem se ne maraš voziti.» A Janez je čutil, da je njegova usoda drugačna. Ni mu bilo preveč mar posvetnega bogastva, hlepel je po znanju in še bolj po modrosti – božji modrosti, pravi mož svetopisemskega videza, ki nas pričaka pred svojo kapelo svete Modrosti, ki jo je s svojo družino zidal dolgih dvanajst let. Njegov sakralni objekt, ki s svojimi zelenimi čebulastimi kupolami asociira na vzhodnjaško mistiko, vzbuja čudenje, občudovanje in radovednost.

Vse to skupaj z globoko vero je gnalo tudi njega kot mladega strojnika na delu v tujini, da je v treh letih natanko preiskal ostanke babilonske civilizacije, ki počasi tonejo v puščavski pesek Iraka. Spoznal je, pravi, da so vse, tudi najbolj mogočne, človeške civilizacijske naprave samo minljiva materija in da sta neskončna modrost in ljubezen tisti božji emanaciji, ki ju velja častiti. Sveta Modrost je zanj ena izmed personifikacij tega, kar imenujemo Bog.

V veri ga je potrdila že Indija – tam se je z ladjami zadrževal cele mesece – s svojim neomajnim verovanjem v absolutno in stoičnim prenašanjem neprijetnosti. Tam je tudi videl, da njegova vzdržnost ali zmernost ni nič posebnega, da je še nešteto stopenj askeze, ki je nenavadna le za naš civilizacijski krog.


Ko se je po treh letih in pol vrnil iz Iraka, je sklenil, da si bo družico poskušal dobiti v Aziji, in Indijo je najbolje poznal. Glede Slovenk ni bil izbirčen, še zdaleč ne, a imel je določene predstave o zakonu, ki jih z našimi dekleti ni mogel deliti. Predvsem je želel, da bi otroci rasli v tesnem stiku z materjo in njeno materinsko ljubeznijo, ne pa v kakšni vrtčevski ustanovi ter da ta ženska zna in hoče delati z rokami; in žensko, ki bo takšen odnos sprejela, si je nameraval poiskati najprej v Indiji. Toda zaradi vojne s Pakistanom so se takrat zaprle meje in njegov poskus, da bi se v Indijo odpeljal kar po kopenski poti s svojim hroščem, se je izjalovil.

Zato je sedel na letalo, ki je pristalo tudi v Bangkoku, in ker Tajske med svojo pomorsko službo ni nikoli obiskal, se je tam izkrcal in kot turist potoval. Dlje se je zadržal v Chiang Maiu na severu in med vožnjo s kolesom po okolici spoznal svojo zdajšnjo ženo Mali, ki je delala kot tkalka naravne svile. Mali je bila takrat ljubko 21-letno dekle in lahko rečemo, da je bila to ljubezen na prvi pogled, ki je nedvomno danes še trdnejša.

Dioklecijanov mavzolej za vzor

V 31 letih se jima je rodilo sedem hčera in dva sinova – »Bog je zaupal,« pravi zadovoljen z naraščajem oče – štirje so že zdoma in pri svojem kruhu, pet hčera, najmlajša hodi še v osnovno šolo, pa je še na kmetiji, kjer redijo dve kravi, dva telička in nekaj kur. Čeprav je njihova hiša skromna, sicer posebna po številnih ornamentih, ki krasijo tako zunanjost kot prostorno dnevno sobo, je videti, da nikoli niso trpeli pomanjkanja. Janez je bil, dokler je hodil še v službo do leta 2005, tako kot številni drugi prebivalci obronkov pod Jančami le popoldanski kmet, Mali mu je ob delu z otroki pri tem pomagala, in pomagali so seveda tudi otroci, takoj ko so lahko poprijeli za delo.

»Starši so nas učili delati in tako tudi mi učimo svoje otroke,« pravi nedaleč stran rojeni Lažan, ki je še v letih, ko se je vozil na službo v Ljubljano, že začel pripravljati teren za svojo kapelico. Najprej je iz lesa izdelal maketo, za njo še eno in šele pri tretji so se oblike uskladile. Dokumentacijo in načrt je izdelal arhitekt Janez Kuzman iz Genius Loci. Danes stojimo pred osmerokotno kapelo s stebričastim zvonikom, ki po slogu posnema več cerkva, ki si jih je Janez temeljito ogledal. Osnovni vzor je Dioklecijanov mavzolej v Splitu, ki je zdaj Splitska katedrala s kasneje zgrajenim stebrastim zvonikom. Glede dekoracije s štukaturo pa sta ga navdušili gosposvetska cerkev in cerkev v Osojah na Koroškem.

Njegov travnik je bil prej zamočvirjeno zemljišče ob robu potoka, potem pa je Gostinčar, ki je še v 60. letih sam postavil sedanjo družinsko hišo, nanj navozil toliko zemlje in drobljenca, da je zrasel griček, za katerega pa je imel vzor pri cerkvici sv. Miklavža v Oberndorfu, 25 km severno od Salzburga, kjer sta Jožef Mohr in Franc Ksaver Gruber napisala in uglasbila svetovno znano pesem Sveta noč. Tudi ta cerkvica stoji na umetnem gričku, ker je tedaj poplavljala reka Salzach. Nasuti griček je utrjen z vibriranjem po vseh predpisih. Nanj so ulili temeljno ploščo. Stebri, stene kupola, zvonik – celoten objekt je železobetonski in praktično tvori ulito celoto – vsega skupaj več kot 70 kubičnih metrov betona in več let dela z ljubeznijo. Oče je čez teden zbijal opaž, postavljal podporne stebre, krivil in varil železo. V višini strehe, štiri metre na tlemi, si je zunaj gradbenega odra napravil pravo pokrito delavnico z vsem potrebnim orodjem – otroci, ki so bili po šolah in starejši tudi že v službah, pa so mu ob sobotah pomagali pri mešanju in vlivanju betona.

Ko je bil objekt postavljen, je prišla na vrsto zunanja in notranja okrasitev s štukaturami. To delo je trajalo še sedem let, pripoveduje graditelj, ko odpira težka kovinska vrata templja, ovešena z velikim medeninastim budističnim zvonom, za katerimi se na stežaj odpre duhovni svet Janeza Gostinčarja. V skladu z njegovim dojemanjem, da bo tudi po njem lahko še kdo kaj napravil, je pustil tri od osmih sten prazne, na preostalih petih pa so nastale čudovite naivske figuralne in ornamentalne pripovedi v posebni plastiki, ki se jo je naučil izdelovati na Tajskem.

Devet pridnih otrok

Tajsko še vedno redno obiskuje; on običajno pozimi, ker ima poleti preveč dela s kmetovanjem, njegova Mali pa ravno obratno, le enkrat doslej je bila celotna družina skupaj v materini domovini. Med enim od obiskov je poiskal strokovnjaka za tajsko tehniko izdelovanja štukaturne mase in ta mu je, potem ko sta nekaj časa delala skupaj, razkril skrivnost njenega izdelovanja iz cementa, apna, kremenčevega peska in nekega rastlinskega olja. Zaradi dodatkov tega olja nastane masa podobna plastelinu, ki jo mora stolči v posebnih stopah, te je vsestransko spretni Gostinčar izdelal sam. Masa je potem 24 ur voljna za obdelavo. Pod spretnimi rokami njegovih otrok so začeli nastajati čudoviti vzorčki. Štukatura po vzoru renesančne, baročne do španske. Del je pa seveda tudi po vzoru indijsko-tajskih motivov. To je na beton nalepljeno z epoksi lepilom. Tudi figurice, ki krasijo jaslice in druge motive, so njihovo delo. Čeprav je ogrodja iz žice zanje napravil oče sam in dokončal tudi njihove portrete, s katerimi so, kot s podpisom, zaznamovali vsak svojo stvaritev. Podučil se je pri nekem tajskem kiparju umetniku, a jih je moral, nezadovoljen s podobnostjo in grobostjo, sam popraviti in dokončati.

Pod enim izmed obokov je nastala tudi osebna pot graditelja, na kateri dominira ladja, najbrž zato, ker najbolj simbolizira dolgo duhovno in izkustveno potovanje v božjo modrost verujočega vernika. V treh letih, odkar so kapelo posvetili, so ga obiskali že številni radovedni in verni ljudje od vsepovsod. Vsakomur se predano posveti in na vedno ista vprašanja potrpežljivo odgovarja.

»Če bom že samo v enem človeku vzbudil nekaj vere in spoznanja, potem sem s to kapelo napravil veliko, in to se mi zdi še bolj pomembno kot v današnji družbi obilja pomagati drugim z materialnimi dobrinami.« Vsekakor sta najpomembnejša sočutje in ljubezen, da prepoznamo kdaj naš bližnji potrebuje pomoč, ki ni vedno le materialne narave, pravi Janez Gostinčar, ki je prepričan, da je svobodna volja največ, kar je Bog dal človeku. »In seveda stvarstvo in življenje, zavedanje tega nas navdaja z občudovanjem in strmenjem ter nam nalaga odgovornost, da sodelujemo s Stvarnikom in smo vedno njegovi dolžniki.«

Gostinčar je s kapelo sv. Modrosti rekel svoj: »Da, tukaj sem, hvala, da si me poklical, da lahko sodelujem.«