Pišem te vrstice samo zato, ker je slovenski narod še vedno zastrupljen z sovraštvom. V mojem življenju je bilo toliko padlih, umrlih, izginulih na obeh straneh, da sem lahko le objokoval. Za sovraštvo ni bilo prostora, povzročilo bi še hujšo bolečino.

Dva bratranca sta padla v boju zoper nacifašizem, očetov brat je umrl v italijanskem taborišču na otoku Rabu. Drugi očetov brat je bil že leta 1929 zaradi rušenja sistema države in komunizma obsojen na težko ječo v Mariborski kaznilnici, kjer je bil zaprt v isti celici z J.Brozom, R. Čolakovićem in drugimi komunisti. Izginil je nekje v kočevskih hribih kot borec belokranjskega odreda. Ena sestrična je preživela internacijo. Tretji očetov brat je bil interniran po raznih krajih Italije. Po vojni je z posledicami internacije umrl kot prvoborec NOB.En bratranec je padel kot pripadnik hrvaških NDH domobranskih enot. Drugi je padel ali izginil kot pripadnik Hrvaške legije v sklopu Wehrmachta nekje na vzhodnem bojišču. Tretji je izginul po vojni nekje na begu proti Avstriji. Vsi trije so bili otroci slovenskih mater.

Bilo je veliko razlogov za sovraštva vseh vrst, a toliko let po smrti naših najbližjih sovraštvo – ki je še vedno prisotno pri politikih, strankah in drugod –, povzroča veliko dolgoročnih posledic.

Ne prenašajte starih sovraštev na mlado generacijo, ki jo čaka vizija velikih sprememb v življenju posameznika, skupin, narodov!