Zakaj greš potem uničit srce mestne solidarnosti?

Ko smo v petek korakali po mestu v znak podpore skupnosti rogovcev, ogorčeni nad brutalnim načinom njihovega izgona s strani Mestne občine Ljubljana (MOL) in policije, se mi je zdelo, kot da gremo za pogrebom.

Pa je šel še en prostor svobode: Kersnikova, Poligon, zdaj Rog, Metelkova 6. Kaj še? Če smo spomladi in poleti kolesarili vzneseno in v upanju, da bo prišel čas z manj represije, je bil ta pohod po ulicah in mimo magistrata, obkroženega z robokopi, nov udarec že tako razrahljanemu zaupanju v kakršnokoli oblast in upanju na boljši jutri. Še prejšnji teden sem – tudi zaradi dolgoletnega zglednega sodelovanja – morda naivno verjela, da je MOL naš zaveznik v ustvarjanju strpne, raznolike kulturne krajine v mestu. In četudi se nismo vedno strinjali, je dialog vedno temeljil na podlagi skupnih vrednot: da Ljubljana ne izključuje, temveč stremi k temu, da je mesto za vse, tudi za najbolj ranljive, robne in spregledane, tiste, na začetku svojih umetniških poti. Pa tudi za tiste, ki ne pristajajo na obstoječi tržni sistem, a so prav tako del družbe, meščani tega mesta.

S prostorsko problematiko v Ljubljani sem povezana že od začetka 90. let, takrat kot umetniška direktorica Gledališča Glej, ko smo se začeli različni ustvarjalci na sceni povezovati v mreže.

Spominjam se enega prvih sestankov Mreže za Metelkovo, pa kasneje Asociacije ali Foruma za artikulacijo prostorov. Že takrat so se bili boji za afirmacijo drugačnosti in za boljše delovne razmere, za prostore, tako za KUD kot Kersnikovo in Metelkovo. V času ponovne privatizacije so postale mnoge kulturi namenjene zgradbe na udaru. Tudi usoda Gleja je bila negotova, a je takrat MOL prostore Gleja po dolgih pogajanjih odkupila. Nikoli nam ni bilo nič podarjeno, a izhajali smo iz resničnih potreb pomanjkanja prostorov, se prepirali, dokazovali, se pogajali.

Preprosto je bilo premalo prostorov za drugačne vsebine, tako za umetnike kot tudi za publiko. Boj za te prostore ne pomeni samo boja za fizični prostor, temveč tudi mentalni, za otočja svobode, gre za nekakšne socialne utopije, kjer je možno misliti in preizkušati spremembe. Vsak izmed teh prostorov ima svojo dolgo zgodbo, za katero stojijo vseživljenjski napori ljudi, ki se z enim zamahom lahko razpuhtijo kot regratova lučka.



Potrebe so se z leti zaradi novih načinov produkcije povečevale in tako sta jih mesto in država vedno težje dohajala. Medtem ko so se po svetu tovarniške hale revitalizirale v prostore umetnosti, znanosti in športa, je bila ta praksa tu nekakšen novum. Konec 90. let smo pod okriljem Mirovnega inštituta izvedli aplikativno raziskavo, ki je definirala potrebe, prečesala Ljubljano in odkrila zapuščene industrijske in druge objekte, ki bi lahko spremenili svojo namembnost za potrebe neodvisne kulture.

Ta raziskava je bila nekakšna osnova za revitalizacijo Kina Šiška, Tobačne, delno Metelkove, Stare elektrarne, Mostovne, Kinodvora in seveda Tovarne Rog. Od teh je docela splavala po vodi samo Mostovna. Mestni občina seveda še zdaleč ni uspelo zagotoviti vseh potreb, a ji je stanje z dosti posluha uspelo obrniti na bolje. Rezultat tega je vsekakor Kino Šiška in tudi Stara elektrarna (skupaj z ministrstvom za kulturo in Elektrom Ljubljana). Gre za uspešne zgodbe, a tudi za recimo temu bolj mainstreamovske vsebine, ki s subkulturo nimajo veliko zveze.

Metelkova ima spet svojo dolgo zgodbo. Spominjam se pokojnega Petra Božiča, ki je takrat sedel v mestnem svetu in zavzeto branil pomembnost avtonomnih con. Ljubljana je bila vedno znana po subkulturi. Prav zaradi vsega tega, v luči vseh prostorskih bojev, procesov, približevanj in razhajanj, je ta nasilna poteza, ki se je zdaj zgodila z Rogom, še toliko manj razumljiva.

Sodelovala sem v pripravi kandidature Ljubljana EPK 2025, ne v jedru ekipe, a sem bila zadolžena za pripravo vsebin, ki se nanašajo na okolje in klimatske spremembe, seveda skozi prizmo kulture in umetnosti. Ekologijo razumem širše, kot celovit sistem odnosov. Gre za ekologijo sodelovanja, sobivanja, sožitja in prepletanja različnih vsebin. Vse to, kar Rog je, vse to, kar je v teh 15 letih obstoja v Rogu gojilo izjemno veliko število ljudi. Z napori, konflikti, a vztrajno in iskreno.

Gre pravzaprav za nekakšno družbeno gibanje. Zibelko uporniških gibanj, pa tudi srca in empatije do vseh spregledanih. Gre tudi za eksperiment morda še nedorečenega, mnogo bolj horizontalnega upravljanja. Smernice, ki sem jih v EPK predlagala, so bile mnogo bližje vsebinam, pa tudi znanjem, ki tam že obstajajo, od mestnega vrta, ljudske kuhinje … Že to, da je to praktično edini socialni prostor, kjer so se udobno počutili begunci, nevidni delavci in prekarci vseh vrst, o Rogu veliko pove. Vprašanje, ki se postavlja, je, ali solidarnost in kolesarjenje, ki sta bila moto EPK, razumemo iskreno ali le kot blagovno znamko mesta. Večina, ki smo sodelovali v pripravah, smo razumeli, da MOL z bolj vključujočimi in participatornimi praksami misli resno.

Zakaj greš potem uničit srce mestne solidarnosti? Prostor, kjer se solidarnost konkretno prakticira – skozi delo, učenje, ustvarjanje, kuhanje in medsebojno skrb? Razumem, da je prostore treba obnoviti, a vsebinsko bi se lahko mnogo bolj približali temu, kar tam že je, saj izhaja iz resničnih potreb mesta. Moj predlog delovni skupini je bil, da se ponovno vzpostavi dialog v smeri vzpostavljanja ekologije odnosov v mestu, sobivanja različnih interesov, ki vključuje horizontalnost kot način organizacije. Naj to ne bo problem, temveč odgovor protislovjem, s ciljem socialne in ekološke arhitekturne rešitve. Za enega možnih moderatorjev med MOL in Rogom pa sem predlagala Mlade za podnebne spremembe.



No, MOL se za to smer ponovne vzpostavitve dialoga in programskih smernic ni odločil. Verjamem, da je med rogovci in MOL potekal dolg, trmast in naporen dialog, da so se pogajali, a glede na rezultate očitno vseeno premalo. Če je MOL rogovcem res ponudil zgolj 600 od 8600 kvadratnih metrov, je jasno, da izhaja zgolj s pozicije moči: vzemi, kar ponujam, ali pa spokaj. Kaže, da rogovci v tem dialogu niso bili slišani. Na to nakazujejo tudi vsebinske smernice, ki naj bi jim bili v Rogu po prenovi sledili. Ko berem brošuro vizije Centra Rog, ni z njo sicer nič narobe, težko pa se zanjo navdušim. Takih centrov je po Evropi, kolikor hočeš. Medtem ko je bil Rog res poseben in je ponujal mnogo bolj zanimiv in morda celo nesluten potencial – kot testni prostor nekakšnega kulturno-eksistenčnega UTD.

Predvsem pa si težko predstavljam, da bi v njem našli svoj prostor današnji uporabniki Roga oziroma le redki. Izzivi prihodnosti niso več v kulturnih industrijah kot pospeševalcu gospodarstva, temveč so izzivi predvsem socialni in ekološki, kjer je kultura v najširšem pogledu res lahko gonilo razvoja, ne na osnovah rasti, temveč humane družbe.

V Bunkerju smo z rogovci tudi občasno sodelovali, prav zato se mi je v petek zdelo, kot da na zadnji poti spremljam soseda, prijatelja, zaveznika. Še najbolj se mi je vtisnila v spomin soorganizacija dobrodošlice beguncem na Kotnikovi leta 2015, simbolno izjemnega pomena za mesto, predvsem pa v obrambo pred fašističnim pohodom skrajnežev nad begunci. Takrat je policija s konjeniki stala med nami in njimi. Danes stoji med nami in mestom, med nami in državo. Kdo koga brani?