Volilni sistem naj postane pogodba med politiko in ljudstvom

Nedolgo tega je Delo v Sobotni prilogi objavilo pogovor z g. C. Ribičičem o nujnosti prenove slovenske volilne zakonodaje. Zapis je bil izjemno zanimiv in kar kliče k nadaljevanju razmišljanja na to temo – predvsem z vidika državljana. Tega manj zanima pravna problematika sistema in bolj vprašanje, ali volitve danes res prinašajo tisto, kar je oziroma bi vsaj moral biti njihov cilj: izbor najboljših, ki jim lahko zaupamo upravljanje države in usmerjanje razvoja družbe v interesu večine? Bojim se, da ne. Volilni sistem mora postati pogodba med politiko in ljudstvom (volivci), ne dogovor med političnimi strankami.

Vse bolj očitno je, da slovenska politika tudi v tem mandatu ne bo zmogla odločitve o resnejši prenovi sedanjega sistema volitev državnega zbora (DZ). Da bi bilo to nujno, govore številni argumenti. Naj jih omenim le nekaj: nekatera območja (sedanji volilni okraji) že desetletje nimajo svojega predstavnika v DZ, kar nedvomno izkrivlja deklarirani model policentričnega in uravnoteženega razvoja Slovenije. Na drugi strani narašča število ljudi, ki so prepričani, da sedanji sistem ni ustrezen; različni podatki kažejo, da je o tem prepričanih že precej več kot tri četrtine volivcev.

Drugi podatki kažejo, da je izobrazbena struktura in funkcionalna usposobljenost DZ iz enega mandata v drugega slabša. Se tudi zato povečuje število ljudi, ki v rednih anketah izjavljajo, da ne bi volili nobene od obstoječih strank (oziroma njihovih kandidatov, kdor koli to že bo)? Število volivcev, ki se volitev ne udeležujejo, naglo narašča in s tem se zastavlja politiki nevšečno vprašanje: so volitve, ki jih bojkotira več kot polovica volivcev, sploh še legitimne? Je nastopil čas, ko bo treba razmišljati o tem, da volitve niso samo pravica, temveč tudi državljanska dolžnost – in jih uzakoniti kot obvezne, kot sta to storili, na primer, Avstralija in Belgija? In kaj bomo storili, če bo več kot polovica volivcev oddala prazne oziroma neveljavne glasovnice? Bomo dobili poslance, izvoljene predvsem v širšem družinskem in sorodstvenem krogu?



V Sintezi-KCD že leta – predvsem na začetku vsakega mandata (volilnega sistema se ne menja pred novimi volitvami) – poskušamo prepričati politične stranke in novoizvoljeni DZ, da je skrajni čas, da spremenimo sedaj veljavni volilni sistem in omogočimo volivcem, da bi imeli neposreden vpliv na izvolitev poslancev. Da bi imeli torej tisto odločujočo vlogo, ki jo slovenskim volivcem obljublja ustava, odreka pa slovenska politika oziroma volilni sistem, ki ga nam je vsilila.

Tudi letos smo v prenovo volilne zakonodaje poskušali prepričati politične stranke in poslance novega DZ. In čeprav smo bili s svojimi opozorili in predlogi neuspešni, smo vendarle dobili korekten uvid v to, katere od obstoječih političnih strank in kateri njihovi voditelji najbolj zavračajo možnost njegove temeljite prenove in demokratizacije. Temu lahko rečemo, da smo dobili nekakšno »negativno kandidatno listo«, ki nam bo omogočila, da bomo pred naslednjimi volitvami organizirali korektno in konkretno volilno protipropagando: s prstom bomo lahko pokazali, kdo (in s kakšnimi smešnimi argumenti) je proti spremembam, in svetovali volivcem (kolikor jih na naslednjih volitvah sploh še bo), da teh kandidatov in takih strank ne volijo.
V teh razgovorih, ki smo jih opravili skoraj z vsemi političnimi strankami, pa se je razkrilo še nekaj. Vodilni ljudje večine strank možnost spremembe volilnega sistema zavračajo predvsem z dvema argumentoma: najprej z oceno, da so predvsem poslanci tisti, ki spremembam nasprotujejo, in drugič z utemeljevanjem, da so oni spremembe sicer pripravljeni podpreti, da pa tega niso pripravljene druge stranke, zato za spremembe ne bi bilo mogoče zbrati kvalificirane večine poslancev.

Prvi razlog je povsem votel in prazen, če upoštevamo realno dejstvo, da poslanci posamezne stranke pri nas skoraj brez izjeme glasujejo tako, kot jim naročijo vodje strank oz. poslanskih skupin (glasovalna disciplina oz. avtomatizem). Še bolj pa ničevost tega argumenta pride na dan, če malo podrobneje analiziramo rezultate zadnjih nekaj volitev. V oči pade dejstvo, da nam v taki analizi DZ razpade na dva dela: na tistega, ki redno kandidira in je tudi, skoraj brez izjem, redno izvoljen, v njem pa so skoraj po pravilu vsi veljaki posameznih političnih strank. To je tako imenovani »železni repertoar« vsakega DZ. Na drugi strani so poslanci – sopotniki, ki jih mediji običajno predstavljajo kot »nove obraze«. Praviloma prihajajo iz politične »periferije«, torej s področij kulture, športa ali lokalnih političnih struktur. Taki poslanci so praviloma politično neuveljavljeni in pogosto nevešči (nefunkcionalni), zato še bolj odvisni od navodil in »nasvetov« rutiniranih kolegov. V DZ se težko uveljavljajo, ostajajo skoraj neopazni in na naslednjih volitvah odstopijo prostor novim »svežim obrazom«.



Presenetljivo pri tem je, da to »poslansko železno jedro« slehernega DZ v zadnjih sklicih ostaja skoraj identično, kljub temu da na videz v slovenski politični pokrajini pred vsakimi volitvami prihaja do velikih sprememb. Kar na zadnjih treh volitvah so zmagale povsem nove, skoraj tik pred volitvami ustanovljene »instant« stranke, kar pa temeljne nomenklature slovenske politične elite skoraj ni spremenilo. Če pogledamo vodilne strukture sedanjih koalicijskih strank, zlahka ugotovimo, da so povečini iste, kot so sodelovale že v prejšnjih vladah. Je to razlog, da je sedanja vlada tako neučinkovita, ko je treba odpravljati negativne pojave, ki nas najbolj bremenijo: korupcijo, plenitev javnih sredstev, socialna nesorazmerja? Prav verjetno. Očitno je namreč, da imamo šibko vlado: šibko navzven, kjer ni sposobna uveljaviti in zaščititi slovenskih nacionalnih interesov v strukturah EU, in šibko navznoter, ko dopušča razraščanje korupcije v razsežnosti, ki že vznemirjajo tujino. Pa vendar njena šibkost ne izhaja iz dejstva, da je manjšinska, temveč nasprotno: da jo blokirajo stari interesi starih strankarskih struktur.

Vse to nas opozarja, da kozmetične spremembe, za katere se zdaj dogovarjajo politične stranke (ukinitev volilnih okrajev in uvedba prostovoljnega in relativnega prednostnega glasu), stanja, o katerem govorimo, ne bodo spremenile oz. izboljšale. Šele bistvene spremembe sistema volitev v DZ bi lahko pomenile priložnost za trganje mrež raznih nelegitimnih združb, v katere je del sedanje politične elite že desetletja povezan. Te spremembe pa so: uvedba absolutnega in obveznega prednostnega glasu, neposredne volitve dela poslancev po večinskem načelu (npr. po dva v novonastalih volilnih enotah), uvedba domicila za kandidate, izenačenje pogojev za oblikovanje kandidatnih list, zaostritev pogojev za opravljanje mandata poslanca, možen odpoklic itd. itd. Nabor različnih možnosti za prenovo zakonodaje je velik, niti uvedbe obvezne udeležbe na volitvah in razveljavitev volitev, če se jih udeleži manj kot polovica volivcev, ni mogoče izključiti.

Kajti nekaj moramo sprejeti kot nujno izhodišče, ki edino ohranja suverenost naroda: volilni sistem ni in ne sme biti dogovor ali pogodba med političnimi strankami, temveč mora biti pogodba med političnimi strankami in volivci. In za to moramo volivci sprejeti močan dogovor – na naslednjih volitvah ne bomo volili tistih strank in tistih njihovih vodij, ki tega ne razumejo ali ne sprejemajo.