Upokojenci smo spet izviseli!

Pred nami je nova davčna reforma, ki bo razbremenila plače, in na ta način bodo delavci dobili nekaj večje plače. Izračuni kažejo, da bodo pridobili od petdeset do šeststo evrov. Logično je, da bodo najnižji dobili najmanj, tisti z najvišjimi plačami pa največ. Že res je, da je revež vedno le revež.

Toda roko na srce, v povprečju se bo to delavcu poznalo. Bravo! Sedanja vlada dela dobro! Kar tako naprej! Predsedniku vlade dam kapo dol. Je mož beseda in kar je obljubil, tudi dela. Toda moj sestavek nima namena hvaliti. Namenil sem se obregniti ob rešitve, ki se nanašajo na nas upokojence. Sedaj v februarju smo dočakali uskladitev pokojnin za bore dva odstotka. To pomeni, da bo tisti s tisočakom dosedanje pokojnine, kar ni niti povprečje slovenske plače, dobil tam okoli dvajset evrov, vsi ostali pa manj. To povečanje primerjajte s povečanjem, ki ga pridobijo zaposleni in sem ga omenil takoj na začetku. Pa smo tam!

Res je, da je Slovenija sedma najstarejša država na svetu po starosti prebivalstva, res je tudi, da nas je upokojencev vsak dan več. Življenjska doba se podaljšuje in človek po končani delovni dobi bi si lahko malo oddahnil in zaživel po svoje. Žal pa so pokojnine nesramno nizke. Sedaj dosegajo komaj sedeminpetdeset odstotkov neto plače zaposlenega. To pomeni, da tisti, ki je zaslužil neto plačo tisočaka, dobi le borih petsto sedemdeset evrov pokojnine. Seveda pod pogojem, da je celotno delovno dobo oddelal, da so mu celotno delovno dobo plačevali prispevke in plačevali prispevke na polno plačo. Marsikomu niso. Če so mu plačevali, so mu plačevali prispevke na minimalno plačo. In od te ima sedaj tistih sedeminpetdeset odstotkov.

Študije globokoumno pravijo, da je vedno več upokojencev in da bo razmerje kmalu 1 : 1, kar pomeni, da bo upokojencev toliko kot zaposlenih. In tu globokoumneži modrujejo, da bo en delavec delal za enega upokojenca. S tem se nikakor ne strinjam. Jaz ne rabim, da bi neki neznanec delal zame. Svojo pokojnino sem si med svojo delovno dobo pošteno zaslužil. Od vsake moje plače je šel del v pokojninsko blagajno. Trdim, da sem si svojo pokojnino zaslužil. Od vsake moje bruto plače je šla v pokojninsko blagajno nekaj manj kot ena četrtina (24,35 odstotka). V polni delovni dobi se je tako v pokojninski blagajni samo od moje plače nabral zajeten kupček. In od ostalih mojih sotrpinov tudi. Zato ni treba, da sedanji zaposlenci pokrivajo s svojimi prispevki moje in naše pokojnine. Ne glede na število zaposlenih in število upokojencev bi morala biti pokojnina zajamčena za vsakega delavca. Teoretično gledano bo tudi tisti zadnji delavec, ki bo sam delal polno delovno dobo z rednim vplačevanjem v pokojninsko blagajno, dosegel dostojno pokojnino.

Toda povedano velja le za pošteno družbo. Pri nas smo posebno po osamosvojitvi pohiteli in nekaznovano razgrabili vse, kar se je dalo. Kot sem že nekoč zapisal, je pravo ime za našo demokracijo – demograbija in vsi, ki nismo kradli, smo izpadli malodane slaboumno.

Rešitev naše zagate obstaja. Sam sem tudi nakazal v prejšnjih mojih sestavkih, da je v državi dovolj denarja, le da je napačno porazdeljen. Do določenih subjektov je država zelo radodarna, skopari pa pri najnižjih in najbolj potrebnih. Tudi odgovornosti niso to, kar bi morale biti. Sodniki, poslanci, politiki in še nekateri ne odgovarjajo za svoja dejanja. Njihove napake moramo plačevati mi. Čeprav je cerkev ločena od države, jo država zelo bogato plačuje. Še bi lahko našteval.
Na srečo pa imamo sedaj predsednika vlade, ki je dokaj dobro nastavil svoje delo. Če mu ne bodo odpihali ministrov drugega za drugim, bo lahko tudi končno kaj dobrega naredil za ta košček raja. Držimo pesti, da mu bo uspelo.