Strankarska nesveta aliansa

Slovence kaže spomniti, da bo naslednje leto minilo 200 let od kongresa Svete alianse v Ljubljani. Šlo je za drugega od treh kongresov te politične in vojaške zveze. Njen namen je bil ohraniti absolutistično oblast vladarjev oziroma aristokracije pred revolucionarnimi gibanji in liberalnimi razmišljanji, ki jih je uveljavila francoska meščanska revolucija. Zveza je razpadla leta 1830.

Na prvi pogled omenjanje Svete alianse nima nič opraviti s sedanjo slovensko stvarnostjo. Žal temu ni tako. Dober mesec dni pred skoraj natančno 200 leti, kar se je kongres začel, bodo slovenske politične stranke namreč morale pokazati karte svojih političnih prepričanj, bolje rečeno ambicij, glede sprememb volilne zakonodaje. Državljani bomo videli, ali so poslanci parlamentarnih strank sposobni pogoltniti cmok v grlu in nam z ustreznimi spremembami te zakonodaje omogočiti, da dobi beseda »demokracija« v Sloveniji vsebinsko pravi zven, ali ne.

Dogajanje glede teh sprememb po odločbi ustavnega sodišča iz decembra 2018 ni prav nič obetavno. Naše parlamentarne politične stranke se obnašajo podobno kot vladarji na omenjenem ljubljanskem kongresu in skušajo »podložnikom« – ob navideznem zavzemanju za demokratične rešitve – na vsak način ponuditi bolj ali manj sedanjim enake okrnjene možnosti glede dejanskega vpliva volivcev na izbiro poslancev v državnem zboru (DZ).

To hote ali nehote počno na zelo prevejan način. Poslanci strank v položaju parlamentarne manjšine se običajno zgražajo nad predlogi parlamentarne večine z zgolj kozmetičnimi popravki te zakonodaje, ki volivcem dejansko ne prinašajo dovolj odločilnega vpliva. Isti poslanci pa v položaju večine prav tako niso pripravljeni ponuditi predlogov sprememb, ki bi državljanom resnično dali moč vplivati na sestavo DZ in nadzor nad delom poslancev. Opazovalec lahko samo tuhta, ali gre pri tem za spontano odzivanje ali dogovorjeno igro med strankarskimi klubi.

Ker že več kot trideset let pozorno spremljam omenjeno dogajanje, skoraj ne najdem stranke, ki ni bila v besedah vsaj kdaj pripravljena podpreti uvedbe kombiniranega volilnega sistema z odločilnim vplivom volivcev, na primer z vsaj dvema glasovoma vsakega od njih. V tem trenutku to po mojem védenju velja vsaj za eno parlamentarno in dve vidnejši neparlamentarni stranki. Seveda pa se večina teh strank v podporo takemu sistemu oglaša bodisi pred volitvami ali pa takrat, ko zaradi drugačnega večinskega mnenja poslancev (ne državljanov!) tak predlog nima dejanskih možnosti za uspeh.

Našim strankam je prav tako zelo blizu tudi mantra – gre za besedo, stališče ali zvok, ki se ponavlja pri molitvah, meditaciji ali političnem oglaševanju –, da je treba volilno zakonodajo spremeniti v prvih dveh letih novega mandata. Pri tem pozabljajo, da sta bili zadnji dve bistveni spremembi slovenske zakonodaje sprejeti bolj ali manj v največ šestih mesecih (1989, 1992) pred novimi volitvami. Je pa zatekanje strank k tej mantri še kako prikladno, ko je treba s sklicevanjem na politični pragmatizem onemogočati poskuse teh sprememb pred »sitno« civilno družbo.



Državljani, ki večkrat slišimo pozive k aktivnemu državljanstvu, si ustreznih sprememb ne samo želimo, ampak jih tudi upravičeno pričakujemo. Žal je še premalo tistih, ki bi jih na ustrezne načine tudi javno izražali. Tu mislim tako na odrekanje volilne podpore poslancem oziroma kandidatom, ki se očitno izogibajo takim spremembam, kot na javno objavljanje podpore takim spremembam.

Državljani imamo ob sprenevedanju poslancev nasploh hudo težavo. Poznam namreč kar nekaj (bivših) poslancev, ki si v težavnem položaju glede možnosti svoje ponovne izvolitve prizadevajo za bolj demokratičen sistem volitev, čeprav so se v času poslanskega mandata do takih zahtev obnašali vzvišeno. Najbolj mi je ostal v spominu eden od predsednikov DZ, ki je ob prizadevanju Zveze društev upokojencev Slovenije (ZDUS) za uveljavitev predloga kombiniranega volilnega sistema na sestanku s predstavniki zveze zadovoljno povedal, da se ne da nič narediti. Eden od udeležencev tega sestanka mi je ob odhodu s sestanka zato razočarano rekel, da ob izrečenem še ni videl tako srečnega človeka.

V zvezi z omenjenim predlogom ZDUS sem v ožjih krogih iz ust uveljavljenih politikov slišal ocene, da gre za sicer pošten, a za stranke tvegan predlog. Najbolj politično zvijačni komentarji iz ust strankarskih strategov glede večje možnosti izvolitve neodvisnih kandidatov po tem predlogu gredo zato v smeri, da bi bilo v okviru tega sistema treba strankam v vsakem primeru v DZ zagotoviti 88 mandatov, morebitni mandati neodvisnih poslancev pa naj bi to število zvišali. Gre preprosto za bojazen strank, da bi se znotraj okvira 88 mandatov za vse, strankarske in druge kandidate, na volitvah lahko pokazalo, da volivci močno podpirajo neodvisne kandidate in s tem dajejo neposredno nezaupnico političnim strankam.

Gordijski vozel strankarskega poigravanja z volivci kaže nujno presekati že ob zahtevani spremembi, ne pa se zatekati k zamegljevanju vsebine »sprememb«. Meglo lahko vidimo v obeh aktualnih predlogih sprememb zakonodaje tako odgovornih ministrov za javno upravo, bivšega in sedanjega, kot parlamentarnih strank. Državljanom pa je ali vsaj bo strankarskih iger enkrat dovolj.

Pred nekoliko več kot 32 leti, še v obdobju navidezno večne SFRJ, se spomnim za tiste čase kar hrabre izjave Franca Šetinca, da »Slovenci ne moremo biti za vsakršno Jugoslavijo«. Nekaj let potem je Jugoslavija dejansko razpadla. Slovenci po anketah sodeč prav tako nismo tudi za vsakršno demokracijo, saj z obstoječo nismo zadovoljni.

Seveda si ne želim(o), da bi razpadla Slovenija kot država, vsaj politično osveščeni državljani pa hočemo v okviru zahtev po večji družbeni odgovornosti tudi to, da bo izvoljeni poslanec dejansko odgovoren tistim, ki so ga izvolili. Stranke naj zato že zdaj in ne šele leta 2030, dvesto let po razpadu Svete alianse, s spremembo volilne zakonodaje nadomestijo skoraj aristokratsko – Milovan Djilas bi verjetno pisal o novem političnem razredu – obliko demokracije z ustrezno državljansko demokracijo. Slednja se ne zožuje le na vprašanje volilne zakonodaje, ampak vključuje tudi spremembe referendumskega odločanja, imenovanja organov upravljanja in nadzora v združbah v državni lasti, soodločanja pri proračunih občin in posredno države itn.

Strankam zato priporočam, da s predlogi sprememb volilne zakonodaje v okviru tihe »nesvete alianse« same sebi ne tkejo in šivajo cesarjevih novih oblačil. Državljani nismo tako slepi, da ne bi videli, kako se za aktualnimi predlogi volilne zakonodaje skrivajo goli interesi. Deček je namreč upravičeno zaklical: »Cesar je nag!«