V Delu je 30. marca pod zgornjim naslovom izšel zanimiv članek Bruna Kuzmina o zgodovini gibanja po cestah po desni ali levi strani in razlogih za to. Avtor se ob tem osredotoča na dogajanje zadnjih nekaj stoletij, bežno pa omeni tudi, da so po levi strani cest hodile že vojske antičnega Rima, Grčije in Egipta. V antiki je konj bil najboljše osebno vozilo, hitro, z gorivom ob poti, v skrajni stiski tudi kot zasilno zaklonišče, vir hrane in ogrevanja …

A konji tistega časa so že dosegali današnje višine teh živali, ljudje pa ne, ampak so bili precej nižji (okoli 168 centimetrov v povprečju v antičnem Rimu) kot danes. Zato je bil problem, kako na konja in z njega. Pri večini ljudi je desna noga krepkejša od leve, zato je tudi odrivna pri vzpenjanju na konja, zato so šli z levo nogo v streme in z desno so se zavihteli v sedlo. A kaj, ko je bil konj previsok, da bi z levo nogo dosegel streme. Ni šlo drugače, kot da so ob rob cest v bolj ali manj rednih razmakih privalili dovolj velike kamne. Tako je šlo – z desno nogo na kamen, z levo (zdaj z višjega položaja) v streme in znova z zamahom desne noge v sedlo.



In da ne bi kar naprej obračali konja, je moral biti kamen v smeri jahanja, torej lahko samo na levi strani ceste. Zato so ostali kar na levi strani jahajoč do naslednjega kamna, ki jih je tudi čakal na levi strani. Tu v obratnem vrstnem redu dol. Desna roka pa je med jahanjem seveda varnostno bila blizu ročaja sablje, če bi grozil napad mimoidočega oboroženega jahača. Tako je v antiki po naravni poti (brez ukazov) obveljalo praktično levo gibanje po cestah. Morda zapleteno, a je za začetek dovolj, da si zapomnimo – večina jahačev gre na konja z iste (leve) strani kot kolesar na kolo. Nadaljevanje je logično.

Konj je imel veliko vlogo v razvoju človeštva, tudi obseg ameriških vesoljskih kapsul Apollo je bil odvisen od širine konjske zadnjice – a o tem kdaj drugič.