Pandemija, psiha in družba

Ernst Haeckel (1834–1919) je bil znanstvenik biolog. Leta 1866 je v svojem delu Splošna morfologija objavil kratko tezo: »V ontologiji se ponavlja filogeneza.« Sliši se morda komplicirano, pa ni, saj le pravi, da se v razvoju vsakega od nas ponavlja razvoj celotnega človeštva kot vrste. To tezo, ki je v bistvu še enako aktualna, imenujejo zdaj: osnovno biogenetično pravilo, ki temelji na dejstvu, da se v DNA skriva načrt bitja in hkrati informacijsko-teoretični protokol razvoja vrste.

Seveda razprava o pomembnosti deleža dedne osnove in vplivih okolja na razvoj individuuma najbrž nikoli ne bo končana, pa četudi je vodila do etično (zelo) spornih eksperimentov v ZDA, kjer so enojajčne dvojčke, ki so bili dani v posvojitev, ločili in jih namenoma dajali v rejo družinam z različnimi socio-ekonomskimi razmerami, da bi tako opazovali razlike v njihovem razvoju. Spričo aktualnosti pandemije koronavirusa pa je zaradi omenjene teze morda vredno poskušati iskati vzporednice med obolenjem posameznika in psihofizičnim potekom te bolezni v družbi. Zaradi poplave fake news se je pri tem treba zavedati, da je led izredno tenak in zmote celo verjetne.

Bolniki, ki so preživeli infekcijo s koronavirusom, pripovedujejo o izredno burnem izbruhu bolezni s številnimi simptomi: glavobolom, šibkostjo, bolečinami v udih, utrujenostjo, vročino, potenjem, prebavnimi motnjami, težavami pri dihanju, kašljem, prehodno izgubo občutka za okus, nahodom in drugim. Ker ima vsaka bolezen tudi svojo psihično komponento, bolniki povedo, da so bili sprva začudeni nad nenadno spremembo svojega počutja, kmalu nato pa spričo stopnjevanja težav prestrašeni. Faza strahu se s trajanjem bolezni vse bolj preveša k občutku osamljenosti in obupu, zavedajoč se, da ni ustreznega zdravila. V tem obdobju je za pacienta izjemno pomembna pomoč in duševna podpora negovalnega osebja. Ko se stanje zboljša, se začenjajo tudi novi osebni načrti, po pravilu povezani z izkušnjo prestane krize. Posamezni bolniki povezujejo infekt z njim znano ekspozicijo, upoštevajoč čas inkubacije.

Ekvivalenti omenjenih faz bolezni se dokaj jasno nakazujejo tudi v družbi.



V fazi inkubacije je videti problem na tisoče kilometrov vstran, nekje v nekem mestu, za katerega ime še nihče ni slišal. Seveda je vznemirjajoče gledati pri televizijskih poročilih osebje v belih zaščitnih oblekah, z maskami, ampak ali ne pretiravajo? Seveda so hitro tu pametnjakoviči, ki vedo povedati vse mogoče o Kitajski in higieni ...

Potem prvi primeri v Evropi: oblasti opozarjajo, mnogi pa se ne odzivajo adekvatno. Število mrtvih raste iz dneva v dan, zaščitne mere se poostrujejo, konec zabav, športnih tekmovanj in druženja. Prometne zveze se slabšajo, meje med državami zapirajo, gospodarski tokovi se ustavljajo (shut down). Tudi najbolj korajžni oskarčki izgubljajo publiko. Ta faza panike in akcije je zlata jama za populiste vseh barvnih odtenkov, za demokracijo pa zelo, zelo nevarna, saj (trenutnim) oblastnikom odpira možnost vzpostavitve popolne diktature. Čeprav si v naslednji fazi izolacije in depresije novice sledijo iz minute v minuto, je družba kot celota nekako negibno ohromela, brez zmožnosti veselja in zaupanja v bodočnost. Prisila ostajanja doma osamlja zlasti starejše (social distancing), zaostruje družinske probleme in vodi na eni strani v depresijo kot na drugi lahko tudi v agresijo, tako v domačem okolju kot tudi v družbi. Fobije z vsemi mogočimi predponami cveto, predvsem pa ksenofobija.

Ko se krivulje epidemij nedvoumno prevesijo k koncu, se pojavi spet luč na obzorju, to je čas oblikovanja nove zavesti. Jasno je, da življenje po pandemiji, kot jo preživljamo sedaj, ne bo nikoli več takšno, kot je bilo še pred mesecem, ampak hkrati se bodo pojavile tudi nove, neslutene možnosti. Kriza je neodložljiv izziv k sodelovanju globalne znanosti: vprašanje zdravila za covid-19 in ustreznega cepiva je vprašanje časa – upajmo samo, da ne bo postalo predmet špekulacij svetlolasca onstran luže. To je pa tudi čas, ko se prikažejo nepričakovane oblike solidarnosti.

Zadnja obdobja epidemij so faze okrevanja in normalizacije. Analitiki napovedujejo njihovo dolgo časovno trajanje, tudi gospodarska cena bo neocenljiva.

Z množico ukrepov zoper širjenje koronavirusa po vsem svetu poskušajo države ohraniti sposobnost efektivnega delovanja zdravstvenih sistemov. Upočasnitev pandemije pa žal na drugi strani tudi neobhodno podaljšuje faze orisane psihološke infekcije kulture.