Omogočimo jim tudi danes vero v boljši in lepši jutri

Kot dolgoletni učitelj na eni izmed ljubljanskih fakultet sem se skoraj štiri desetletja ukvarjal s pedagoškim delom in s študenti, pred tem pa tudi s srednješolsko mladino. Ves čas sem verjel v mlado generacijo (v to verjamem še danes), v njihovo mladostno energijo, izvirnost in prodornost duha, v neobremenjenost s stranpotmi odraslih in njihovimi drugačnimi pogledi na življenje. Ves čas sem tudi sledil temeljnim načelom pedagoškega dela, ki nam jih je med študijem na fakulteti posredoval vodilni pedagog svojega časa prof. dr. Franc Pediček.

Govoril nam je, da bomo v življenju pri svojem delu imeli pred seboj mlade ljudi z mnogimi še ne povsem razvitimi sposobnostmi, z velikim in raznolikim intelektualnim potencialom in z mnogimi pričakovanji. V prispodobi je govoril o nezorani ledini mladih, v katero bo treba v procesu šolanja in izobraževanja vsajati dobra semena in saditi tako, da bodo kasneje kot dober sad dozoreli v pokončne in trdne osebnosti z obilo potrebnega znanja in védenja.

Izkazalo se je, da je bila to prava pot. Še posebej nas je veselilo, če nam je skupaj z drugimi pedagogi in strokovnjaki uspelo vzgojiti in izobraziti kritično razmišljujoče in odgovorne mlade ljudi, ki se v določenem razvojnem obdobju odločno postavijo na stran napredka in razvoja, zdravega razuma, neizkrivljenih resnic in zavestno izberejo demokratično pot za uveljavljanje svojih teženj in hotenj.

Prav to so v preteklih dneh storili dijaki mariborske gimnazije in tudi drugi srednješolci, ko so jasno in glasno, tudi s transparenti zahtevali vrnitev k normalnemu šolanju in izobraževanju, kar jim je zagotovljeno z ustavo RS. Vse to pa glede na današnje epidemiološke razmere s polnim upoštevanjem zdravstvenih navodil NIJZ. Dejstvo je, da so se pri tem javno izpostavili in povsem legitimno in vsem na očeh nedvoumno izrazili svoja pričakovanja in zahteve, torej, kaj želijo in zakaj.
Zato je vsakršno popisovanje in ustrahovanje mladih dijakov ob upoštevanju današnjih demokratičnih standardov nesprejemljivo.

Ob teh dogodkih mi misli uhajajo nazaj v zgodnja 70. leta prejšnjega stoletja (kar je bilo v teh dneh večkrat omenjeno), ko so se dvignili in javno izpostavili študentje ljubljanske filozofske fakultete in tudi drugi študentje ter zahtevali spremembe v takratnih, danes za mnoge »svinčenih« časih. Kasneje so se jim pridružili še študentje drugih fakultet, z njimi pa so se solidarizirali tudi številni dijaki. Takrat ni bilo nobenega policijskega popisovanja in represije, pa so bili za mnoge danes to časi »enoumja« in policijskega nadzora.

Pa še dogodek iz časa, ko so se na horizontu kazali obrisi samostojne in neodvisne države Slovenije. Sredi dopoldanskega predavanja na fakulteti me je skupina študentov odločno prekinila in predlagala, da gremo družno na ljubljanski Kongresni trg v podporo J. Janši in četverici. To se je tudi zgodilo in v naši zavesti je ostal spomin, da smo takrat storili nekaj dobrega in dejavno sodelovali v prizadevanjih za družbene, politične, gospodarske, kulturne in vsakršne druge spremembe.

Naj ob koncu dodam, da so bili vsi sodelujoči študenti pred tem dijaki različnih srednješolskih ustanov širom Slovenije, z veliko vere v boljšo in lepšo prihodnost, zato jim to vero v boljši in lepši jutri omogočimo tudi danes.