Nova koalicija ni nenavadna

Potem ko je Marjan Šarec odstopil s položaja predsednika vlade, se je hitro oblikovala štiriperesna koalicija, ki je zapolnila prazni prostor.

Zdaj gre ta štiriperesna deteljica nekaterim v nos. Vendar takšno pregrupiranje strank v politiki ni nekaj nenavadnega.
Poglejmo kar k sosedom: Salvini je bil v Contejevi vladi, izstopil iz nje, da bi izsilil volitve, a Conte se je povezal z bivšo opozicijo in vlada v miru deluje naprej. Salvini se je opekel! Tudi Šarec se je!

So se pa pri nas v preteklosti dogajale očitno čudne stvari. Demosova vlada se je kaj hitro notranje razkrojila in propadla. Vajeti je prevzel Drnovšek iz nasprotnega tabora. Še bolj bodejo v oči volitve jeseni 1996. Na pomladni strani je bilo izvoljenih 45 poslancev, v nasprotnem taboru pa 43; izvoljena sta bila še poslanca italijanske in madžarske narodne skupnosti Roberto Battelli in Maria Pozsonec. Drnovšku so manjkali trije poslanci.

Najprej je pridobil oba manjšinca in izenačil na 45 : 45. Po 46. glas je šel kar v stranko Slovenskih krščanskih demokratov (SKD) k Cirilu Pucku. Vendar dejstva govorijo, da je v 8. volilni enoti dobila SKD 16.410 glasov in s tem pravico do enega neposrednega mandata, prispevek Pucka pa je bil 2448 glasov.

Račun je osnovnošolski: brez glasov preostalih desetih kandidatov s strankarske liste ne bi mogel Pucko zasesti poslanskega sedeža. Še več: če bi Ciril Pucko »svojih« 2448 glasov lahko predal neki drugi stranki, bi imela SKD v tej enoti še zmeraj dovolj glasov za enega neposredno izvoljenega poslanca, in to bi bil Jožef Kocuvan! Seveda so bili prevarani volivci upravičeno razburjeni, vendar se je Drnovškova posadka zavihtela v sedla in karavana je šla mirno dalje, ne meneč se za dolge nosove volivcev!

Pa zdaj?