Le človek lahko ustvari kapital

V medijih večkrat berem o kapitalu in človeškem kapitalu. Kaj to pomeni? Da sta kapitala dva? Kateri med njima odtehta več? Ocenite sami. Kapital brez človeka je mrtev. Pravzaprav se niti ne rodi. Če se nahaja v naravi, je brez človeka brez vrednosti. Kapital ustvari in oceni samo človek. Živel je že pred kapitalom in tudi brez njega – a kapitala brez človeka ni, zato bi moral služiti človeku in ne obratno.

Kapitalistična družba je naravne stvari postavila na glavo. Pravzaprav je to storil človek že dolgo tega, ko je zaživel v družbeni ureditvi, kjer se je moč in vrednost posameznika začelo ocenjevati po njegovem imetju. Nastajalo je razslojevanje med ljudmi na bogate in revne ali na gospodarje in na odvisne od gospodarjev. V pastirje in ovce! Uzakonjena sta bila (ne)milost in (ne)pokornost. Do francoske revolucije.

Francoska revolucija je proklamirala enakost, a je ni bilo. Zaradi kapitala! Tudi socializem je gradil enakost, prav tako brez uspeha. Zaradi kapitala! Demokracija životari v (ne)enakosti – tudi zaradi kapitala! Kje je rešitev? Ali sploh je? Prevrednotiti je treba vrednote in jih uzakoniti! S silo? Ne, s pametjo! Treba je podpirati in uveljavljati podjetja s solastništvom zaposlenih. Mobing je treba izkoreniniti na vseh ravneh z visokimi kazni. Država je obvezna podpirati (timsko) raziskovalno delo kot prioriteto. Na novo je potrebno napisati zakone, ki bodo temeljili na morali. Biti bi morali kratki, z osnonimi načeli, vse nedorečeno bi se reševalo po osnovnih moralnih načelih – po enakosti, pravičnosti, človečnosti in drugih. Kdo naj napiše take zakone? Več ločenih timov: najuspešnejših predstavnikov vseh šol (tudi osnovnih), vseh poklicev, vseh starosti. Ta zakonodaja bi bila vgrajena v najsodobnejše računalniške sisteme in bi služila sodnikom kot pomoč za nepristransko odločanje.

Srečna in napredna ter uspešna družba bomo šele takrat, ko bodo ljudje spoštovali človeške norme in različnosti, te tudi stalno raziskovali in preučevali ter iskali, kako vsakega posameznika vključiti v ta sistem zadovoljnega in ustvarjalnega. To razmišljanje sem zapisal predvsem kot pobudo, naj človeška družba postane znosna za slehernika. Živimo samo enkrat in nikdar več!
Vinko Korošak, Šempeter pri Gorici