Črnuški (k)raj brez vode

Po zgodnjem nedeljskem jutranjem sprehodu, in ker nisem šla na maraton, se pripravljam na začetek kuhanja kosila – da bom »pocrkljala« tiste, ki so se maratona udeležili. Ko odprem pipo, pa spet zaslišim tisti značilni »grrrrrr«, kar pomeni, da vode spet ni – ura pa 10.45. Vode ni bilo do 13. ure. Čas kosila je torej že mimo. V ponedeljek se stanje ponovi, voda bo menda pritekla ob 13. uri. Torej kosila spet ne bo pravočasno.

Zadnje čase se izpad vode dogaja pogosto, prejšnji teden se je to zgodilo okrog petih popoldne, ko sva gostila prijatelje. S podobno situacijo smo se srečevali že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko smo zaradi počenih cevi na starih vodovodnih napeljavah ostajali brez vode. Zdaj je enako, spet imamo za rezervo pripravljene kantice z vodo (ki jih sploh nismo opustili), ker se nam to dogaja čedalje večkrat. Ob intenzivni gradnji novih sosesk v Črnučah to ni nepričakovano, saj vodovod ni posodobljen in z večanjem števila uporabnikov in dodajanjem pritiska poči glavna vodovodna cev, popravilo pa traja vsaj nekaj ur. Mi na hribu pa imamo že brez počenih cevi težave s pritiskom vode. Na tem področju se v Črnučah v zadnjih 40 letih ni zgodilo nič, pa to ni edino področje, ki bi potrebovalo posodobitev.

Torej, če vam narava res veliko pomeni in boste zaradi taborniškega načina življenja v Sračji dolini z veseljem pogosto preskočili kosilo (kuhano), po potrebi pa še kakšen drug obrok, ali pa ga skuhali ob Črnušnici, kjer boste tudi oprali posodo, perilo in umili sebe – potem so Črnuče pravi (k)raj za vas.