Nekdo bo ob glavo

Državni poglavar svetovne velesile je že nekoliko v letih. Ljudje se za njegovim hrbtom posmehujejo njegovi postavi in njegovi možatosti. Šale zbijajo na račun žgečkljivih podrobnosti iz njegove spalnice. Vsi vedo, kdo so njegove ljubice, in celo to, na kakšen način si jih privošči. Te namreč druženje z njim izkoristijo za lastno slavo, predvsem za lastni žep. Njegova soproga, Vzhodna Evropejka, vse to nemo prenaša. V nasprotju s predhodnicami na svojem položaju se ne vtika v politična vprašanja. Medtem pa voditeljevi najožji zaupniki kar tekmujejo v tem, kdo ga bo osmešil na bolj izviren, piker in zbadljiv način. Kdo bo javnosti razkril več nerodnih skrivnosti o tem, kako nespretno se loteva državniških poslov – oziroma kako se jih sploh ne loteva. Milo rečeno, niti v lastnem domu ga nimajo posebno v čislih. Podobnega zaničevanja – za hrbtom, seveda – so deležni tudi njegovi otroci.

O kom je govor? Seveda ne o današnjem ameriškem predsedniku, čeprav res živimo v času, ko se je nemogoče izogniti osupljivim in dnevnim novicam iz Bele hiše. Ampak ne glede na to, kako zelo je predsedovanje Donalda Johna Trumpa drugačno od njegovih predhodnikov, ne glede na to, koliko kritičnih pripomb Bela hiša objavi o lažnivih medijih – razmere še zmeraj niso dosegle razvpitosti francoskega dvora pod Ludvikom XV.

Seveda, dajmo času čas. Že medtem pa se lahko štejemo za srečne, da nam je dano, da lahko končno spet razumemo svet naših daljnih prednikov. Da nam je danes blizu obdobje, ki se je zdelo za vekomaj oddaljeno v času. In vse to brez časovnega stroja! Tako lahko v 21. stoletju končno zapopademo enega najbolj nerazumljenih vidikov francoske (in vseevropske) zgodovine. Namreč, kako so bile videti palačne intrige od zunaj, dojete med običajnimi ljudmi, in kako je deloval politični humor pod »starim režimom« (»ancien regime«). Se pravi med predrevolucionarno vladavino sprijenih elit in ciničnih podložnikov (poudarek je seveda na predrevolucionarnem). To področje je raziskoval imenitni harvardski zgodovinar Robert Darnton, in da ne bo pomote, o tem je pisal že desetletja pred sedanjim ameriškim predsednikom. Že to dejstvo je samo po sebi osupljivo – uči nas zgodovina, vendar ne zgodovina diplomatskih odnosov ali javnih financ, pač pa zgodovina pogrošnega čtiva osemnajstega stoletja.

Tako ima zgodovinske predhodnike tudi članek, ki že več dni polni svetovne medije – in sicer anonimna kolumna, ki jo je objavil New York Times. Javnosti ne buri zato, ker bi v njej pisalo kaj novega o ameriškem predsedniku, pač pa zato, ker jo je domnevno napisal »visoki uslužbenec« Trumpove administracije. »Izdaja,« pravi Trump. Znamenje, da so razmere bolj skrb vzbujajoče, kot se je zdelo še pred tedni, menijo Trumpovi nasprotniki. Res je fascinantno, kako malo novega je pod soncem.
Ludvik XV. je, denimo, imel ministra za mornarico in kraljeve osebne finance, grofa de Maurepasa. Med uslužbenci je bil zares visoko in tako blizu je bil kralju, da je nekoč večerjal samo z njim, njegovo ljubico, madame de Pompadour, in njeno sestrično, madame d'Estrades. A kaj, ko de Maurepas ni mogel iz svoje kože in je spesnil opolzke stihe o tistem večeru. Pompadourjeva je namreč navzočim razdelila dobesedne bele cvetove – kar je v takratni francoščini metaforično pomenilo spolno bolezen. Pesmica je postala sila popularna v Parizu, grofa pa poslala v eksil. Tako malo ljudi je prisostvovalo večerji, da res ni bilo dvomov o identiteti poeta.

A kaj, ko govorice niso izvirale samo iz najvišjih krogov. Prihajale so tudi iz vrst nižjih uslužbencev, primerljivo, denimo, z današnjo Omaroso Manigault Newman, avtorico še ene novejše uspešnice o Donaldu Trumpu. Kraljeva tajna služba je tako z nejevero ugotovila, da je več pornografskih del o življenju na dvoru – danes bi jim rekli »dokumentarci« oziroma »razkritja« – napisala osemindvajsetletna sobarica v Versaillesu, Marie-Madeleine-Joseph Bonafon. Agenti niso mogli verjeti svojim ušesom, da je Bonafonova res bila avtorica vseh teh del, se pravi, da ni samo posodila svojega imena kakšni bolj imenitni in izobraženi osebi. Rada je pač brala knjige, poslušala je tudi, kaj se govori po hodnikih, in oboje je združila v lastna dela.

Palača v Versaillesu je, kot kaže, danes več kot samo vzor, kako je treba uporabljati pozlato v notranji opremi (vprašanje za špekulativno zgodovino: kako bi bil videti penthouse v Trump Towerju, če francoski Burboni ne bi nikdar prišli na oblast?). Versailles je tudi svarilni zgled, kako šale in govorice na račun voditeljev prej ali slej privedejo do temeljitih reform. Če ni spoštovanja do osebe, ki zaseda pomemben javni položaj, odpadejo vsi zadržki, da te osebe ne bi zamenjali – ali kar odpravili samega položaja. Čeprav vici na račun Ludvika XV. temu kralju niso pretirano škodovali, so zato njegovega naslednika in vnuka, Ludvika XVI., stale glavo. Štirideset let se je krhal francoski stari režim zaradi rastočega cinizma javnosti. Bo podobno zdržljiva tudi sedanja ureditev?

-------------------------
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

-------------------------

Jure Stojan je partner in direktor raziskav in razvoja na Inštitutu za strateške rešitve