Krušna mati

Izravnala sta se dan in noč; sence se bodo zdaj še hitreje daljšale, kot bi nas priganjale, da večji del svetlega dneva posvetimo mrazu, ki ga izza severnih hribov šele slutimo, in da si zapomnimo barvo sonca, ki nam jo bodo južni griči čedalje bolj skopo dvigovali nad svoje vrhove. Otroci bodo svoje brezskrbje še naprej razsipavali na vse strani, mati ali oče, ali pa oba hkrati, pa si bosta naložila še nekaj dodatnih brig. Odrasli se bomo oklenili krušne matere okoli njenih kolen in ji v predpasnik nalagali, kar bo zrelega padlo pod noge.

Ko človek odraste v svojega lastnega skrbnika in od rojstne matere pričakuje le še nasmeh, besedo ali dober napotek in ničesar oprijemljivega za preživetje, dobi še krušno mater, pa naj to hoče ali ne. Ko izgubi rojstno, mu krušna ostane do njegovega poslednjega diha. V zgodbe o rejnicah, mačehah, hraniteljicah so pripovedovalci natlačili vsemogoče od sovraštva, gorja in zlobe, da se ob omenjanju krušne matere kar zdrznemo. Povsem po nepotrebnem: ker je prava, resnična in edina krušna mati vseh nas narava. Ta večna in skoraj brezmejno rodovitna gospa, ki je tudi za to jesen dozorevala krompir in koruzo, debelila jabolka, okrog grozdnih pečk skrbno zbirala in sladila sok, v gozdovih debelila bukve za kurjavo, na drobno mečkala liste ohrovta in tudi travnike vlačila za dolge lase, da bo živini skozi zimo kaj pokladati ...

Kamorkoli se obrnemo, povsod nam je nekaj pripravila: dolge vrste oljnih buč na njivah, težka vimena krav, ki so spet na jesenski paši; velike in trde zeljne glave za kisle zimske vitamine ... Ostane nam le še skrb, da vse to pobiramo, zlagamo v njen predpasnik in ji ga sleherni večer izpraznimo v svoje shrambe. Kašče rži in pšenice so že na suhem – lakote to zimo, kot kaže, ne bo. Fižol lepo zori, repa se debeli ... Vse to tudi za vse tiste mestne ljudi, ki se niti ne zavedajo, da imajo tudi oni krušno mater.