(KOMENTAR) Zadnje med enakimi

Če je mogoče verjeti indeksom enakosti spolov, je Slovenija na tem področju vzorna – globalni indeks enakosti spolov, ki ga pripravlja Svetovni gospodarski forum, nas umešča na 34. mesto med 146 državami sveta, indeks enakosti spolov, ki ga pripravlja Evropski inštitut za enakost spolov, pa na dvanajsto mesto v EU.

Toda posledice dolgotrajnega sistematičnega zatiranja in podrejanja žensk so trdožive in razpršene po vseh področjih našega delovanja, od diplomacije do umetnosti.

Analiza, ki jo je opravil Delov novinar Uroš Esih, je pokazala, da je delež diplomatk v zunanji in notranji službi zunanjega ministrstva precej večji od deleža diplomatov, a na najvišja diplomatska mesta – veleposlaniška – se prebije precej večji delež moških kolegov. Slovenska veleposlaniška mreža je ta hip sestavljena iz 32 veleposlanikov in 17 veleposlanic, pri tem pa ni zanemarljivo, da izbrane diplomatke pošilja na najzahtevnejše veleposlaniške položaje v neevropske države, kot so Etiopija, Alžirija, Kitajska in Indija.

Komu je dovoljeno pisati zgodovino umetnosti?

Razmerje med zastopanostjo žensk in moških je primerljivo tudi v umetnosti. Raziskava Nelagodje odsotnosti: ženske v vizualni umetnosti, ki sta jo leta 2023 izvedla Hana Samec Sekereš in Kristjan Sedej, je pokazala, da so bile umetnice v javnih zbirkah slovenskih galerij in muzejev predlani v povprečju zastopane v zgolj 15,3 odstotka.

»Z različnimi mehanizmi izključevanja je kanon umetnostne zgodovine nastajal kot domena moških,« pojasnjujeta avtorja raziskave. Akademija za likovno umetnost in oblikovanje je šele po treh desetletjih delovanja dobila prvo profesorico, ki je prevzela nosilni predmet; to je postala Metka Krašovec – šele leta 2017 –, tudi prva dobitnica Prešernove nagrade za slikarstvo.

Merilo spola tako v diplomaciji kot umetnosti, kakopak, ne more in ne sme biti pred merilom kakovostno opravljenega dela, a pri tem je ključno razumeti, da o enakopravnosti lahko govorimo šele, ko so moškim in ženskam omogočeni enaki pogoji za profesionalizacijo na izbranem področju, ko je profesionalizacija spodbujena enako in ko smo kot družba pripravljeni kritično vrednotiti in spreminjati prakse, ki se jih držijo obloge dobre stare mizoginije.