Guvernerja potrebujemo predvsem zaradi nas samih

Odnosi in retorika med predsednikom vlade Robertom Golobom in predsednico države Natašo Pirc Musar so se prejšnji teden zaradi nerazrešenega kadrovskega vprašanja na vrhu Banke Slovenije skrajno naelektrili. V ostri izmenjavi obtožb in zmerljivk je pozornost vzbudila tudi premierova izjava za N1, da je Slovenija – zaradi predsedničinega oklevanja pri pošiljanju guvernerske kandidature v parlament – zdaj v Evropski centralni banki (ECB) brez glasovalnih pravic v času, ko se odloča o zvišanju obrambnih izdatkov. In predsednica ga je nato poučila, da ECB ne odloča o povišanju obrambne porabe, saj da je ta v domeni fiskalne politike in vlad posameznih držav. To sicer načeloma drži. ECB ima pač v nasprotju z ameriško centralno banko Federal Reserve (Fed), ki je zavezana dvema ciljema, stabilnim cenam in polni zaposlenosti, le en mandat: stabilnost cen oziroma ustrezno nizko inflacijo, ki lahko znaša približno dva odstotka.

A eno so ozki monetarni cilji, drugo pa gospodarska realnost. To dvojnost v zadnjem poldrugem desetletju dobro ponazarja povečanje bilančne vsote ECB zaradi nakupov državnih obveznic, ki so v bistvu »tiskanje denarja«. Evrska oblast z nakupi državnih papirjev rešuje fiskalne in dolžniške težave nekaterih najranljivejših članic. To svoje ravnanje seveda pojasnjuje kot skrb za finančno stabilnost in boj proti tako imenovani fragmentaciji, povečevanju razlik pri stroških zadolževanja evrskih držav, ki bi v skrajnem primeru lahko privedli tudi do razpada evrskega območja. Kratek pogled v zgodovino pokaže, da se je bilančna vsota ECB zviševala v valovih: prvi vrh, približno 2000 milijard evrov, je dosegla konec leta 2009, po začetku finančne krize.

Drugi vrh, 3000 milijard evrov, je nastopil poleti leta 2012, na vrhuncu dolžniške krize, ki smo jo krepko občutili tudi pri nas. Finančni balon ECB se je nato začel izpuščati, nekoliko pozneje, od marca leta 2015, pa je vseskozi zmerno naraščal in blažil posledice finančne krize. Seveda je sledil oster odboj navzgor ob začetku pandemije marca leta 2020. V Frankfurtu so po njem spravili v obtok več kot 4000 milijard evrov ter v dveh letih in pol bilančno vsoto skoraj podvojili, precej čez 8000 milijard evrov. Vrh je bil dosežen konec poletja leta 2022, ko so Evropo pretresale posledice dveh kriz, pandemije in rekordno visoke inflacije po ruski invaziji v Ukrajino. Od takrat se je bilančna vsota ECB spet počasi krčila in dosegla dobrih 6000 milijard evrov.

ECB je tako v zadnjem desetletju natisnila orjaško količino denarja in s tem seveda tudi sama pripomogla k rekordni dvoštevilčni inflaciji. Kritiki, denarni jastrebi, pri tem govorijo o »socialistični denarni politiki«, ki da je blizu francoskemu in italijanskemu priporočilu, da mora denarna politika služiti potrebam fiskalne politike, ne glede na drugačna določila maastrichtske pogodbe, ki to seveda izrecno prepoveduje.

Tektonski pretresi, ki jih v svetovno ekonomijo, geopolitiko in varnostno sliko prinašajo Trumpove politike, so zdaj velik šok tudi za varuhe evra. »Indeks negotovosti trgovinske politike znaša približno 350, kar je več kot šestkrat več od povprečne vrednosti od leta 2021. In kazalniki geopolitičnega tveganja so na ravneh, ki jih ni bilo od hladne vojne, če izvzamemo vojne in večje teroristične napade. Novo okolje prinaša fundamentalno vprašanje, kako naj zagotovimo stabilnost cen v novi geopolitični eri,« je bila prejšnji teden zaskrbljena predsednica ECB Christine Lagarde. Še korak dlje je z dramatičnim opozorilom naredil podpredsednik ECB Luis de Guindos: »Negotovosti v sedanjem okolju so celo višje kot med pandemijo,« je ocenil v intervjuju za irski Sunday Times.

Nas v prihodnjih letih ob napovedanem velikem povečanju obrambnih izdatkov v Uniji, zapovedanem zadolževanju za te namene in sočasno vse slabših gospodarskih napovedih čaka nov poskok tiskanja denarja pri ECB? Tudi v obliki nakupov državnih obveznic, kot smo mu bili priča predvsem v zadnjih desetih letih? »To bi se lahko zgodilo, če bi se, recimo, Italiji zelo dvignil pribitek na njihove obveznice. Pribitke bodo poskušali uravnotežiti, saj je ta ukrep v izhodišču neenak za posamezne države. Za Nemčijo je zadolževanje precej lažje kot za Slovenijo. Sploh ni nujno, da se bo Slovenija tako zlahka zadolžila za vojaške namene kot Nemčija. Že zato bi bilo bistveno bolj korektno, če bi se na evropski ravni dogovorili o evropski zadolžitvi za te potrebe, ker bi države postavili v približno enak ekonomski položaj. Drugače bodo med njimi nastajala še večja razslojevanja. ECB bo tu sicer imela vlogo blažilnika,« pravi nekdanji guverner Banke Slovenije Mitja Gaspari.

Pod črto: ECB nima in ne bo imela mandata za odločanje o obrambnih izdatkih svojih članic ali celotne Unije. Bo pa napovedana ekspanzivna fiskalna politika evropske komisije, s povečanjem porabe in zadolževanja za financiranje obrambe, ustvarjala večje inflacijske pritiske, poslabšala javne finance, izrinjala druge naložbe, tudi razvojne, in postavila na veliko preizkušnjo finančno stabilnost držav. Te bodo v različnih položajih, kljub napovedanim odpustkom pri uveljavljanju prenovljenih fiskalnih pravil.

Katerikoli prihodnji guverner Banke Slovenije s polnimi pooblastili bo imel pri obrestnem in drugem odločanju v svetu ECB seveda precej simbolično vlogo. V tem kontekstu nekajmesečna odsotnost slovenskega glasu na sejah v Frankfurtu niti ni posebno dramatična. Sta pa precej bolj problematična vsaj dva druga vidika naše še nedokončane guvernerske sage.

Prvič, način komunikacije in nesposobnost dogovora med predsednico države in predsednikom vlade (in hkrati največje koalicijske stranke) o kandidaturi za guvernersko mesto kaže na nesposobnost politične elite, da poskrbi za polno delovanje ključnih državnih institucij, kot je centralna banka. Dokazuje, da smo le delno delujoča demokracija brez ustreznega sistema zavor in ravnovesij.

In drugič, dobro delujoče in kadrovsko popolnjene Banke Slovenije ne potrebujemo zaradi naštetih skrbi v vrhu ECB, oboroževalnih prioritet Ursule von der Leyen in evropske komisije ter različnih potreb premiera in vlade – pač pa predvsem zaradi nas samih. Tudi zato, da v Sloveniji ne bomo ponavljali preteklih napak pri slabem bančnem nadzoru in nato drago preplačanem reševanju bank po tujem nareku. Domača in mednarodna ekonomija se ohlajata, geopolitične napetosti in negotovosti pa že vplivajo na bilance podjetij in bank. Zato je še toliko večja odgovornost vladajoče politike, da se končno dogovori in pošlje najboljše strokovnjake v palačo Banke Slovenije.