Bitka za socialni mir

Vlada Mira Cerarja se je dobršen del svojega mandata ukvarjala z reševanjem zahtev sindikatov, ki naj bi zastopali interese okoli 170.000 zaposlenih v javnem sektorju. Kako uspešna je bila pri tem, je stvar perspektive, dejstvo pa je, da se je nova vlada, še preden je dobro do konca zasedla pisarne na ministrstvih, že znašla pred policijsko stavko in pričakovanji treh skupin, ki so prav tako marca zamrznile stavkovne aktivnosti.

​Vse tri stranke, ki so v prejšnjem mandatu sestavljale koalicijo, so del sedanjega manjšinskega peterčka. Interpretacij, zakaj je po tem, ko je država izšla iz krize in se je masa plač v javnem sektorju v enem mandatu povečala za desetino, povprečna plača pa za sedem odstotkov, toliko nezadovoljstva, je kar veliko, bo pa Šarčevi ekipi prav prišlo, če se bo poglobljeno ukvarjala s potezami svoje predhodnice in doumela, kakšne so bile njihove posledice. Policisti so leta 2016 dosegli višje plače od osem do 20 odstotkov ter priznanje, da niso primerljivi z drugimi uniformiranci. Ker je vlada ob odpravi anomalij lani poleti vojakom, carinikom in pravosodnim policistom tudi popravila dohodke, policisti danes spet stavkajo. Stavkali so zdravniki in tudi za njihove zahteve je resorna ministrica pokazala veliko razumevanja. S tem pa vznemirila uslužbence v primerljivih poklicih, ki pričakujejo, da država finančno pokaže, da je prepoznala tudi njihovo usposobljenost in odgovornost pri delu, ki ga opravljajo.
Med njimi so izobraževalci, katerih plače zaostajajo za enako izobraženimi na primerljivih delovnih mestih v državni upravi in zdravstvu.

​Naloga, ki čaka novo vlado, je posebno nehvaležna zato, ker »enostavno« zvišanje plač nikakor ne bo zagotovilo socialnega miru, ampak bo vlada morala pokazati veliko tankočutnosti za urejanje razmerij na tak način, da se bo večini – v javnem in zasebnem sektorju – zdelo, da je pravično.