Andrej Šiško in njegova pravica

Državnemu udarniku Andreju Šišku se je uresničila želja. Prejšnji teden je bil v soju medijskih žarometov in gotovo je zasenčil celotno dogajanje v naši deželi. Kdaj in kako se bodo odzvali policija, tožilstvo in ne nazadnje sodstvo. Vse to je sledilo prvotnemu zgražanju večine nad maškarado nekje v štajerskih gozdovih, ko so »borci« z dolgocevnim orožjem in sekirami v rokah spominjali na (neposrečeno) paravojaško združbo, katere kolovodja je bil Andrej Šiško.

Tega niti ni zanikal, celo pohvalil se je javno s tem, in po koncu izjave za medije salutiral kipu generala Rudolfa Maistra. Malo ironično je, da si Šiško, ki ne priznava ničesar, kar ne spominja nanj – prepričan je celo, da je naravno pravo nad formalnim, in pri tem očitno ne ve, da nas prav civilnodružbena ureditev ločuje od živalske vrste, kjer še edino velja zakon narave – za vzornika najde narodnega heroja, ki so mu bile te osnove najbrž jasne.

Minevali so dnevi, ure, ljudje so mrzlično čakali odziv policije, »kafanske« debate so problem ves čas izpostavljale – in seveda imele tudi preproste rešitve! V debatah in po spletu so sledila zgražanja, zakaj Šišku niso takoj, ko so posnetki Štajerske varde prišli v javnost, nadeli lisic, ga odpeljali v zapor in obsodili na več let stroge ječe. Tolažba je prišla šele v četrtek zjutraj, ko so na vrata njegovega doma res potrkali možje postave. Bilo je veselje in bil je skepticizem, češ, spet neka predstava za javnost.

Spet so minevali dnevi, ure, ljudje so mrzlično čakali na odločitev sodišča, kakšna bo Šiškova kratkoročna usoda. Iz mariborskega hrama pravice je odločitev prišla šele v nedeljo pozno zvečer. Šok, razočaranje, jeza. Bilo je tudi nekaj veselja, saj je bil samooklicani mesija, ki bo iz Slovenije s puškami in sekiro naredil najmanj Švico, spet svoboden. Možakar, ki je, kot sta ugotovila policija in tožilstvo, zbrane somišljenike ščuval k strmoglavljenju najvišjih predstavnikov države, s čimer je izpolnil znake kaznivega dejanja ščuvanja k nasilni spremembi ustavne ureditve, se bo pred očitki, tako kaže, branil s prostosti.

In tako je spet nastopil čas za analizo dela policistov, tožilcev in sodnikov. Nesposobnost, strah, podkupljivost, slabo opravljeno delo. Kot že ničkolikokrat do zdaj se je javnost postavila v vlogo delivcev pravice.

Državni udar ni šala, je problem, ki ga morajo vse institucije obravnavati skrajno resno. A kot nimajo vsi prometni prekrški enake teže in posledično tudi ne enakih sankcij, je gotovo tudi ščuvanje k nasilni spremembi ustavne ureditve mogoče gledati iz več kontekstov, predvsem pa zbranih dokazov preiskovalcev in resnosti dogajanja.

Laična javnost, željna krvi in obsodilnih sodb, večkrat pozablja, da je za uspešno izveden kazenski postopek potrebno še kaj več kot le medijsko izpostavljena zgodba, predvsem pa, kar je ključno, navadni smrtniki nikoli ne vemo, kakšne podatke imajo oziroma nimajo policisti ali tožilci, ki vodijo postopek. In enako je s primerom Šiško oziroma Štajersko vardo.

Zakaj sodnik ni sledil predlogu tožilstva, da obstaja utemeljen strah, da bo Šiško s somišljeniki nadaljeval deviacije in z nezakonitimi dejanji rušil državno oblast, vedo le izbrani, saj to ni javno dostopen podatek. Zato je sklep, da je za zdaj primer povsem propadel, močno prenagljen in pretiran. Nihče namreč ni rekel, da je kazenskih postopek zdaj v slepi ulici, le argumenti, zakaj si Šiško ne zasluži spanja na priporniški žimnici, tako kaže, preiskovalnega sodnika niso prepričali.

Kako jo bo odnesel Šiško, bo pokazal čas. Razumljiv pa je strah, kje so meje dopustnosti, če represivni aparat nima dovolj moči, da takšnega primitivnega razmišljanja in vedenja ne sankcionira. Tudi zaradi splošne preventive, saj mora biti vsem jasno, ki imajo težave z razumevanjem civiliziranih pravil, da je nedopustno družbene spremembe zahtevati s sovražnim govorom in orožjem po vzoru skrajnih – desnih, levih ali verskih – skupin.