Dobro jutro: Vest

Ob deželni cesti je ležal prevrnjen osebni avtomobil, na razbitih vratih sledovi okrvavljenih rok, v pločevini ukleščeni in hudo ranjeni potniki. Bi ustavili in pomagali? Devet od desetih voznikov v nemškem Brandenburgu je peljalo mimo, četudi jim je obupani motorist mahal, naj ustavijo. Na srečo je šlo le za poskus. Že prej poškodovani avtomobil so nastavili policisti in kri, ki jo je bilo videti povsod, je bila le rdeča barva.

Voznike, ki niso ustavili, pa kljub temu čaka finančna kazen in morda celo zapor, saj jih obsoja tudi zakon, ne le morala. A je vseeno presunljivo, kako brez milosti je lahko človek, kako nonšalantno krut. Slišimo o voznikih, ki na avtocestah rešilnim vozilom ovirajo pot do ponesrečencev, pričah, ki te raje slikajo za svoja socialna omrežja, namesto da bi pomagale. Tudi v brandenburškem poskusu so nekateri policiji lagali, da niso nič videli.

Druge pa je bilo sram in lahko domnevamo, da naslednjič ne bodo tako brezvestni. Je globoko v vseh nas vendarle občutek za dobro in slabo, narobe in prav? Znanstveniki so pravkar podvomili o znamenitem stanfordskem zaporniškem eksperimentu, ki je leta 1971 ves svet pretresel z domnevo, da smo ljudje kruti kot okoliščine, v katerih se znajdemo. Profesor psihologije Philip Zimbardo je skupini čisto navadnih mladeničev za plačilo ponudil vlogo paznikov in zapornikov in rezultati so bili grozljivi: prej nedolžni ljudje so se popolnoma poistovetili s svojo vlogo. Še posebno pretresljivi so bili vse bolj zlobni varnostniki, zato so eksperiment predčasno zaključili.

Prej neobjavljeni tonski posnetki pa kažejo, da so Zimbardovi poskusni zajčki predvsem sledili napotkom ali celo zavestno igrali svojo vlogo, ne pa se preveč vživeli vanjo. »Luciferjev efekt« morda ni tako kategoričen, kot so po tem eksperimentu trdili mnogi psihologi. Morda se vendarle lahko zavestno odločimo, da ne bomo slabi, četudi bi nas v takšno vlogo sililo življenje.