Dobro jutro: Številke in vijaki

Znana gledališka igralka mi je pred časom dejala, da praviloma vedno dan po premieri pospravlja stanovanje. Po napornih gledaliških vajah in pritisku ob premierni predstavi nujno potrebuje nekaj, kar je popolnoma drugačno od tistega, kar vsakodnevno počne, in ker nima hiše in vrta, kjer bi bilo mogoče kaj postoriti, se pač loti temeljitega čiščenja.

Vsi občasno potrebujemo tovrstne spremembe, verjetno pa je prav tako pomemben tudi element fizičnega dela. Danes so cenjeni predvsem (intelektualno) znanje in miselne veščine, manualno delo je postalo že skoraj sinonim za nesposobnost, nerodnost, neredko celo za omejenost, še tako nezahtevno delo v pisarni je neprimerno imenitnejše. Seveda se lahko strinjamo, da repetitivno, neustvarjalno delo za tekočim trakom, neredko v težkih delovnih razmerah in za nizko plačo ni posebno stimulativno, vendar tudi v pisarnah ni repetitivno, neustvarjalno delo za nizko plačo nobena redkost, med premetavanjem številk ali vijakov pa tudi ni posebne razlike.

Nedavno sem prebral zapis kolumnista iz Združenih arabskih emiratov, da velika večina domačinov zavrača kakršnokoli fizično delo in tudi tisti, ki nimajo predsodkov, takšno delo zavrnejo, ker se bojijo odziva okolice. Opozoril je na obdobje, ko je kot študent delal na ladji; njegova obveznost je bila čiščenje palube, in ko je delo končal, se je neredko počutil bolj zadovoljnega in ponosnega na opravljeno kot zdaj po celodnevnem sedenju pred računalnikom.

Manualno delo ima še številne druge pozitivne plati, od ohranjanja telesne motorike do vzdrževanja realnega stika s stvarnim, materialnim svetom, kar nima nič opraviti z anahronističnim romantizmom ali tehnofobijo. Predvsem pa je pomembno zadovoljstvo ob konkretnem fizičnem produktu našega truda. Pa četudi je to zgolj bleščeča dnevna soba ali paluba.