Dimitrij Rupel: Nič več ne bo tako, kot je bilo

V prelomnih in občutljivih, recimo zgodovinskih trenutkih – na primer v času jugoslovanske krize –, so nekateri slovenski voditelji nastopali tudi z neresničnimi ali vsaj nepozabnimi izjavami. Razmerje med storilcem in žrtvijo – torej razmerje med Jugoslavijo in Slovenijo – so obrnili na glavo. Mnogo let pozneje je podoben pojav, tokrat med Rusijo in Ukrajino, Timothy Snyder imenoval perpetrator-victim reversal (preobrat storilec – žrtev, op. ur.).

Osemindvajsetega februarja 2025 je nekdanji predsednik republike Danilo Türk v oddaji TV Slovenija Odmevi pokazal razumevanje za ravnanje ruskega predsednika Putina in izjavil, da je Ukrajina vojno z Rusijo »izgubila«. Isti Türk je bil 3. decembra 1990, tik pred plebiscitom o neodvisnosti Slovenije, v Delu objavil članek O legitimnosti in efektivnosti državne oblasti, v katerem je prepričeval javnost, da plebiscit ne bo imel učinka na uveljavitev slovenske neodvisnosti. Leta 2008, to je v prelomnem letu konca hladne vojne, je bivši predsednik Danilo Türk piscu teh vrstic, ko je končal mandat zunanjega ministra, razveljavil imenovanje za veleposlanika na Dunaju. Ko bajagi mu ni zaupal.

Revolucionarni stavek (»Nič več ne bo tako, kot je bilo!«) je oktobra leta 1918 zaklical razgret sopotnik na vlaku, s katerim se je Ivan Hribar peljal na sestanek Narodnega veča v Zagreb. Dodal je še: »Ljudstvo bo vladalo, pa ne škrijci. Mi bomo gospodarji. Premoženje se bo razdelilo …« Večinoma se spominjamo ponovitve tega stavka leta 1991, torej 73 let pozneje. Tedanji predsednik republike Milan Kučan je svoj nagovor na tiskovni konferenci 2. julija končal z besedami: »Po tej vojni, ko se bo končala, ne bo nič več tako, kot je bilo prej. Nič več. Potem bo nov čas in se bomo pogovarjali o novih stvareh.«

34 let pozneje, 28. februarja 2025, sem sam pri sebi in v pogovorih s prijatelji z istimi besedami komentiral pogovor ukrajinskega predsednika Zelenskega s predsednikom in podpredsednikom ZDA (Trump, Vance) v Beli hiši. Po tem pogovoru, ki je bil pogovor z včerajšnjimi zavezniki, nič več ne bo tako, kot je bilo. Tako kot se je leta 1918 končala Avstro-Ogrska in kot se je leta 1991 končala SFRJ, se je pred dnevi končalo obdobje samoumevnega političnega in obrambnega zavezništva med Evropo in Ameriko. Ne pozabimo, kaj je nekaj dni pred tem na münchenski varnostni konferenci (14. februarja) govoril Vance in kaj je kmalu zatem izrekel Donald Trump. Trumpu je ušel stavek: »Evropsko unijo so ustanovili, da bi zaj….. (screw) ZDA.«

Od leta 1918 je minilo dobro stoletje. Podobni stavki (o tem, kako bo poslej vse drugače) vedno znova zaznamujejo konec nekega zgodovinskega obdobja. Od danes ne bo mogoče govoriti o mednarodnih odnosih in o zunanji politiki, ne da bi upoštevali, kar se je zgodilo v Ovalni sobi Bele hiše 28. februarja 2025.

Glavni Trumpov očitek je bil, da je vojno z Rusijo začela ali vsaj izzvala Ukrajina, ki da je računala na pomoč Zahoda, predvsem na ZDA oziroma Nato, pri čemer je domnevala, da bo poglobila sovražnosti med ZDA in Rusijo. Trump se je glede vojne v Ukrajini postavil na Putinovo stran. Zelenski ga je hotel prepričati, da Putinu ni mogoče verjeti, ker ne spoštuje dogovorov.

»Zdaj res niste v zelo dobrem položaju. Dovolili ste si, da ste se znašli v zelo slabem položaju,« je rekel Trump. »Zdaj nimate adutov. Z nami bi dobili adute.« Zelenski je odgovoril, da zanj to ni igra s kartami. Trump je nato s povišanim glasom rekel, da Zelenski hazardira z življenji milijonov ljudi. »Hazardirate s tretjo svetovno vojno.« Podpredsednik Vance je dodal, da je ukrajinski predsednik nespoštljiv do ameriških gostiteljev. Trump je vprašal: »Ali ste za to, da se pogodimo (make a deal) ali pa gremo.«

Pozneje je dodal, da se bo, če ZDA odidejo, vojna nadaljevala, vendar »ne bo lepo«. Trump je po posvetu s sodelavci sklenil, da Zelenski očitno ni razumel, da se nahaja na mestu za pogajanja (a place to negotiate), nakar je poslal elektronsko sporočilo, da se Zelenski lahko vrne samo, če bo pripravljen skleniti mir.

Vsi komentatorji pravijo, da je šlo za srečanje, kakršnega še ni bilo. Ameriški predsednik ni odgovarjal na podatke oziroma argumente svojega gosta, najbolj pa se je razburil, ko mu je Zelenski mimogrede (kajpada nediplomatsko) navedel Trumpovo »ugotovitev«, da ZDA od Evrope in Ukrajine loči velikanski in čudoviti ocean, kar je po vsem videzu pomenilo, da sta Amerika in Trump pravzaprav neprizadeta od ukrajinske vojne oziroma nezainteresirana zanjo. Zelenski je pri tem domneval, da razume, kako se ob tem počuti ameriški kolega. Trump je zavrnil pravico gosta, da se spušča v ocenjevanje njegovega počutja.

Trumpove izjave bi bilo seveda mogoče razložiti tudi s tem, da hoče narediti uslugo Putinu oziroma da hoče na vsak način končati vojskovanje. Glasna in zadirčna debata pred kamerami je bila dogodek brez precedensa, njen namen je bil poniževanje Zelenskega in dopovedovanje o nesmiselnosti podpore njegovi državi.

V večerni oddaji TV Slovenija Odmevi sta na vprašanja Manice Ambrožič odgovarjala bivši predsednik Danilo Türk in bivši evropski poslanec Klemen Grošelj. Od vseh izjav v tej oddaji je bila najbolj pomembna Türkova, da je vojna za Ukrajino izgubljena in da je treba biti pri njenem ocenjevanju realističen. Türk je domneval, da evropske izjave v prid Ukrajini ne bodo ničesar spremenile in da Evropska unija preprosto ni enakopraven igralec trem glavnim svetovnim igralcem: Ameriki, Kitajski in Rusiji. Današnji položaj je primerjal z jugoslovansko krizo, ko so leta 1995 po obotavljanju Evropejcev problem BiH morali rešiti Američani z Daytonskim sporazumom.

Ta del televizijskega pogovora bi bilo mogoče podrobneje proučiti, glavni sklep pa seveda je, da so takrat Američani vendar skupaj z Evropejci reševali in rešili evropski problem, ki je ob koncu hladne vojne nastal zaradi razsula komunističnega sistema v Jugoslaviji in Sovjetski zvezi, pri čemer je bilo to razsulo glavni cilj zahodnega sveta in predvsem Amerike. ZDA so takrat dosegle poraz dednega sovražnika v Moskvi in temu je sledilo obdobje ruskega prilagajanja evropskim in ameriškim standardom. Podobno kot v obeh svetovnih vojnah so se Američani pridružili evropskim demokratom z zamudo, tokrat pa naj bi – po izbiri Donalda Trumpa – prišlo do ločitve evropske in ameriške politike v korist sistema, ki so ga Američani zavračali več kot 40 let.

Po pregledu vseh teh nespodbudnih pojavov bi bilo mogoče skleniti naslednje:

- pri zgodovinskih primerjavah je treba izpostaviti problem naivne zunanje politike in izolacionizma: spomniti je treba, da so pred drugo svetovno vojno najuglednejši evropski voditelji popuščali Hitlerju pri njegovih ozemeljskih zahtevah glede Češkoslovaške in Avstrije;

- v čim krajšem času bi bilo treba odpraviti vtis, da je slabost Evrope povezana z gospodarsko (energetsko) navezanostjo na Rusijo in z obrambno odvisnostjo od ZDA;

- za ta namen bi bilo treba v Sloveniji, ki bi se morala končno odločiti za zvišanje sredstev za obrambo in solidarno evropsko obrambno politiko oziroma za okrepitev evropskega »stebra« Nata, začeti resno politično kampanjo in prilagoditi šolske programe;

- zavedati se je treba, da je ob upravičeni kritiki Trumpa ali Putina nesmiselno obsojati ameriško oziroma rusko nacijo;

- za Slovenijo za zdaj ni alternative Evropski uniji in Natu; znotraj teh organizacij pa je smiselno tesnejše povezovanje s srednjeevropskimi državami …

Prijatelji me opozarjajo na vprašanja, ali je peti člen washingtonske pogodbe morda vendarle še vedno kaj malega več kot črka na papirju, kaj ta hobbesovska delitev sveta na tri dvorišča – ameriško, rusko in kitajsko – pomeni za Evropo in ali gre to kar sprejeti. Evropa enostavno ne sme postati zgolj objekt dogajanja. Kje je naša subjektiviteta?

Tolikokrat so kakšni državniki ali diplomati svetovali – tudi nam: do facts, create facts ... Evropa mora pomagati Ukrajini z vsemi sredstvi. Ukrajina se nas tiče, to ni zgolj stvar Ukrajincev (ali pa Američanov); in zdaj, ko jo je Trump vrgel pod avtobus, kot se temu reče, oziroma pod tank, je treba povečati pomoč Ukrajini z vsem, kar premoremo in narediti resen načrt oboroževanja v Evropi. To ne more biti več business as usual pristop z obljubami in procenti. Treba je biti bolj ambiciozen in bolj kreativen, denimo vsaj tako, kot smo bili pri dušenju finančne ali pa covidne krize.

Türk gladko pristaja na sprejetje stanja, ki pomeni sprejetje kršitve načel, na katerih stojijo Združeni narodi in mednarodno pravo. In Türk pri tem seveda ni osamljen.

Prijatelj svetuje: Evropa naj takoj zaseže zamrznjeno premoženje Rusije. Takoj. S tem ustvari nova dejstva. Spremeni parametre dialoga Trump-Putin, omogoči Ukrajini enormen nakup orožja in vsaj nekaj sredstev za obnovo. Enostavno moramo dojeti, da je to vojna in ne partija kart v Ovalni ali pa kateri drugi sobi.

Eminentni tuji komentatorji (na primer Snyder) označujejo dogodek v Beli hiši kot ropanje (mugging), nerazumno ameriško politiko, ki vodi v kaos. Zelenski je mirno in pravilno povedal, da so se z Rusi pogajali že kdaj prej, vendar ni delovalo: Rusi so kršili vsako premirje in vsako prekinitev ognja od prvega napada leta 2014. Zelenski je poskušal dopovedati, da enostranska ukrajinska prekinitev ognja ne bi pomenila konca vojne, Američani pa nasprotno pravijo, da Zelenski tega ne razume.

V navzočnosti Zelenskega je Trump priznal svojo simpatijo do Putina, češ da sta bila oba žrtvi volilne prevare. Poznavajoč ruske volilne prevare in zatiranje konkurence (če ne drugače, z zastrupljanjem ali zaporom), je bila za večino opazovalcev ta Trumpova trditev nenavadna. Trump se je tako rekoč norčeval iz Zelenskega.

Snyder piše: »S tem, da zapusti Ukrajino, Trump tvega strašno eskalacijo in, resnično, svetovno vojno. Vse, kar je Ukrajina dosegla v treh letih, se lahko vrne. Zdaj ko se je Trumpova administracija odločila, da bo ameriško moč usmerila k Rusom, lahko Rusija zares zmaga v vojni … Ameriška državna moč se je premaknila z obrambe žrtve k podpori napadalca.«

Prijatelj mi svetuje: »Ta slavni Türkov 'trikotnik' ZDA, Rusija, Kitajska, je treba spremeniti v kvadrat. Sicer gre Evropa, kot jo poznamo, rakom žvižgat.«

Dva dni po sestanku med Trumpom in Zelenskim v Washingtonu je na pobudo prvega ministra Starmerja v nedeljo, 2. marca, prišlo do sestanka v Londonu, na katerem so poleg Britancev sodelovali Čehi, Danci, EU, Finci, Francozi, Italijani, Kanadčani, Nato, Nemci, Nizozemci, Norvežani, Poljaki, Romuni, Španci, Švedi, Turki in ukrajinski predsednik Zelenski. Opazna je bila nenavzočnost Estonije, Latvije in Litve, ki so se zaradi tega pritožile. Britanski predsednik je poskusil ublažiti spor med Trumpom in Zelenskim, predvsem pa med Američanom in Evropo, zato je novinarju, ki je namigoval, da so Američani postali nezanesljivi zavezniki, odgovoril, da so ZDA še vedno »zanesljive«.

To zagotovilo je sledilo napovedi, da z Macronom predstavita Trumpu svoj mirovni načrt, ki bi vseboval verodostojna jamstva, ki jih je pri Trumpu pogrešal Zelenski. Kot smo videli, prijatelji britanskega premiera vsi podpirajo Ukrajino in prisegajo na mednarodno pravo, sicer pa bi bili pripravljeni sodelovati v mirovni misiji, ki bi branila in ohranila mir oziroma dosegla konec vojskovanja. To nalogo bi zaupali »koaliciji voljnih«. Starmer je večkrat poudaril, da hočejo vse to početi »skupaj z ZDA«, medtem ko je italijanska predsednica vlade Giorgia Meloni posrečeno definirala glavni cilj sestanka v Londonu: »preprečiti je treba razkol Zahoda«.

***

Dimitrij Rupel, nekdanji zunanji minister.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno tudi stališč uredništva.