Jesen vprašljivih interesov

Kadar pred razumom in občutkom za pravičnost stopijo v ospredje interesi, se pogosto pojavijo težave. Tako smo bili priča dajanju prednosti lastnim (osebnim in zasebnim) interesom nekaterih naših poslancev pred interesi njihovih volivcev ob koncu koledarske zime leta 2020, ko so poslanci SMC in Desusa z le redko izjemo podprli nastanek vlade Janeza Janše in s tem sprenevedavo izneverili interese ali vsaj voljo njihovih volivcev. Na ravni slovenske stvarnosti so se posledice tega ozkega interesnega vedenja še kako negativno izrazile najmanj v poglabljanju škodljivega razdora med državljani.

V jeseni letošnjega leta predvsem številnim Evropejcem kar zloslutno zvenijo besede ruskega voditelja Vladimirja Putina, da bo Ruska federacija v okviru »specialne vojaške operacije« v Ukrajini »svoje interese branila z vsemi razpoložljivimi sredstvi«. Najbrž ni vsaj malo bolje politično razgledanega zemljana, ki se ne bi zavedal, kaj lahko pomenijo besede tega človeka, katerega ukaz ob njegovi avtoritarni vladavini lahko sproži dokončno uničenje sveta in s tem človeštva.

K pisanju tega prispevka pa me je spodbudil naslov Izstop iz plačnega sistema ni možen (Delo, 28. 9. 2022, naslovna stran). Verjamem, da so se številni med približno 3500 podpisniki zahteve po izstopu zdravnikov iz enotnega plačnega sistema na to vladno stališče odzvali z negodovanjem. Če je tako, potem jih želim prepričati, da je tak odziv tako zdravnikov kot zaposlencev v javnem zdravstvu in s tem v javnem sektorju, ob sicer povsem verjetni upravičenosti nekaterih njihovih zahtev, zame tako družbeno neodgovoren kot nestrokoven in povsem nepotreben.

Skrb predstavnikov sindikatov za varovanje pravic njihovih članov je seveda njihova pomembna, če ne celo temeljna naloga. To dejstvo se mi zdi tako sveto, da sem se izjemoma odločil sodelovati na nekem protestu – lahko je bilo to leta 1990 ali 1991 – na Kongresnem trgu v Ljubljani, ko so bile – kolikor mi dopušča spomin – nekatere pravice delavcem zmanjšane. Žal sem pozneje zaupanje v strateško učinkovitost sindikatov izgubil, ko so v primerih izplačevanja neto plač delavcem brez plačanih prispevkov bolj ali manj tiho stali ob strani.

Vrnimo se zdaj k naslovu, torej interesom, ki jih številni v naši državi vneto izpostavljajo ter pri tem pozabljajo na pravice drugih in s tem na svojo družbeno odgovornost. Taki ljudje sestavljajo skupine, včasih zelo dobro organizirane in formalizirane, nekateri bi jih imenovali kar lobije. V izpostavljanju svojih, bodisi upravičenih bodisi neupravičenih, interesov se včasih poskušajo prikazati kot talci nerazumevanja drugih, v javnem sektorju pa seveda po pravilu kot žrtve vsakokratne vlade v določenem obdobju.

Kot dober poznavalec področja ustvarjanja dodane vrednosti, še bolj pa njenega usmerjanja, delitve in razporejanja, čutim dolžnost, da s strokovnimi opozorili pomagam preprečiti prehod jeseni vprašljivih interesov v zimo (stavkovnega) nezadovoljstva (Winter of Discontent), kot so ji bili v Veliki Britaniji priča v zimi 1978–1979.

Moje pisanje ni namenjeno le zdravniškemu sindikatu Fides, ampak vsem sindikatom javnega sektorja, ki sedanje razmere vidijo morda kot primerne za uveljavljanje svojih interesov. Na tnalu je seveda vlada, ki se ne otepa le z ostro, sicer na volitvah krepko poraženo, opozicijo, ampak tudi z izzivi energetske in prehranske krize, povzročene z vojno v Ukrajini. Ta kriza je vsaj toliko, če ne bolj, zahtevna kot spopad s »krizo zaradi covida-19«, s katero se je morala spopadati prejšnja vlada.

Eden najbolj plodnih piscev strokovnih in znanstvenih besedil s področja ekonomike v širšem smislu v Sloveniji v zadnjem času dr. Živko Bergant je v svoji najnovejši knjigi Zavedanje družbene odgovornosti in posledice zapisal nekaj misli (2022, str. 17, 76, 77), ki bi jih morali poznati vsi, ki uveljavljajo svoje (dohodkovne) interese na družbeni ravni. Dovolil si jih bom nekoliko poenostaviti, a njihovo sporočilo je, da mora delitev dodane vrednosti in s tem deleži v dohodku slediti prispevkom nosilcev v ustvarjanju dodane vrednosti. Pri tem je treba vsebinsko razlikovati med usmerjanjem, delitvijo in razporejanjem dodane vrednosti.

Pri usmerjanju gre za politiko načelnih (berite: razvojno naravnanih) delitvenih razmerij med deležniki, pri delitvi gre za odločitve o udeležbi posameznih skupin dėležnikov, na primer nosilcev dela in kapitala ter države, v ustvarjeni dodani vrednosti, pri razporejanju pa za določitev obsega udeležbe – dohodka posameznega upravičenca, tudi konkretnega zaposlenca, v razpoložljivi dodani vrednosti za določen namen. Ko gre za delitev dohodkov za delo oziroma iz dela med zaposlence, je seveda treba upoštevati načeli enakopravnosti in poštenosti, ne pa načelo enakosti.      

Nesorazmerna udeležba, tako previsoka kot prenizka, posameznih nosilcev ustvarjanja dodane vrednosti – in tveganj, povezanih s tem – povečuje možnost razpada vsakega organizacijskega sistema, od družine, (formalnih) združb do države, zato ogroža trajnostni razvoj vsake družbene skupnosti. »Občutek ogoljufanosti, ki nastopi, če je v zavesti nosilca ustvarjanja njegova udeležba manjša od njegovega (zamišljenega) prispevka v dodani vrednosti, vodi k zmanjšanemu prizadevanju nosilca v ustvarjanju, begu zaposlencev iz formalnih združb v sivo ekonomijo in celo k njihovemu odhodu v tujino« (zapisal M. M. leta 1989).

Ne dvomim, da tak občutek ogoljufanosti preveva marsikaterega zaposlenca na tistih področjih javnega sektorja, ki se v tej jeseni goreče prizadevajo za izboljšanje svojega deleža v kosmatem ali bruto domačem proizvodu. Ob opazovanju sindikalnih prvakov v pojasnjevanju njihovih zahtev pa vsaj pri večini pogrešam besede, s katerimi bi se kritično ozrli na delo svojih članov in priznali, da javni sektor kot celota po mnenju državljanov svojih nalog ne opravlja dobro.

Samo za ponazoritev naj omenim pismo bralca Emila Glaviča v rubriki Prejeli smo (Delo, SP, 24. 9. 2022, stran 31), ko predstavlja skrb vzbujajoč slab primer dela nekaterih organov države – ministrstev. O slabem delu inšpektorjev, policistov in redarjev pa sem večkrat že sam dal kritične zapise.

Stavke javnih uslužbencev sem imel vedno za skrajno, sicer upravičeno, sredstvo delavskega boja, včasih pa za nepotrebne in s tem družbeno neodgovorne. Ob svojem delu v Veliki Britaniji sem namreč na »svoji koži« občutil učinek morda upravičene stavke poštarjev (leta 1964) in napovedane stavke železničarjev (leta 1985).

Sam imam slabo izkušnjo tudi s slovensko zdravniško stavko, ki se je začela 21. marca 1996. Istega dne dopoldne, ko se je začela ta stavka, je namreč moja, takrat 88 let stara mati padla in si izpahnila ramo. Posledica prav tega dne začete stavke je bila, da je morala čakati na zdravniški poseg precej več časa, kot je to terjala poškodba. To pa je najbrž povzročilo slabši učinek posega, šest mesecev pozneje pa zelo verjetno s tem povzročeno pljučnico in, vsaj za nas otroke, prezgodnjo smrt.

Ko govorim o neprimernosti morebitnega negativnega odziva zdravniškega sindikata na vladno stališče o enotnem plačnem sistemu, naj poudarim, da mora biti opravljeno delo zdravnikov danemu družbenemu okolju nedvomno primerno ovrednoteno ne glede na to, v katerem aktu je to urejeno. Ob takem izpolnjenem pogoju je izključujoči elitizem posameznih skupin javnih uslužbencev, pa naj gre zdaj za zdravnike, sodnike ali univerzitetne profesorje, ki bi želeli biti posebej obravnavani, povsem odvečen.

Pravo strokovno stališče je uveljavitev vrednotenja (glede na usposobljenost, odgovornost, pogoje dela, napor) opravil (in njihovih učinkov) in nikakor ne delovnih mest za vse javne uslužbence ter nagrajevanje skladno s tem. Uveljavitev ovrednotenja opravil bi celo marsikje, na primer v zdravstvu, olajšala tudi ustreznejše izračunavanje cen storitev in s tem preglednejše financiranje.

Opravila s predpostavljenimi učinki za vse javne uslužbence morajo biti korektno ovrednotena – berite: določena zahtevnost dela – neodvisno od akta, v katerem se to ureja. Sam sem prepričan, da je za javne uslužbence to bolj smiselno in gospodarno opraviti v okviru enotne sistemizacije in vrednotenja opravil. Nosilci posameznih poklicev z enako formalno izobrazbo lahko namreč v svojih delovnih programih (ang. task(s) assignment) izvajajo različno zahtevna opravila, delež le-teh pa se spreminja in temu mora smiselno slediti tudi nagrajevanje.

S pokojnim kolegom Andrejem Bleiweisom sva si v izobraževalnem sistemu Gospodarske zbornice Slovenije pred desetletji nekaj časa delila predavanja, namenjena poslovodnim delavcem, o osebnih dohodkih zaposlencev iz dela. Pomnim, da je skladno s stroko nagrajevanja vedno poudarjal, da je zahtevnost dela odvisna ne le od tega, koliko moraš biti za izvajanje opravil in s tem opravljanje nalog pripravljen ali usposobljen, ampak tudi, koliko si pri tem izvajanju obremenjen in konkretno odgovoren za učinke svojega dela. Vrednotenje dela v času nočnih dežurstev, ki je za nekatere profile zaposlencev v bolnišnicah najbrž precenjeno, pri tem ne sme biti izjema.

Vse zaposlence v javnem sektorju, ki branijo ali bi utegnili svoje interese braniti z vsemi sredstvi, vljudno naprošam, naj svojih številnih, včasih tudi vprašljivih interesov te jeseni večini državljanov zaradi svoje odgovornosti do družbe ne spremenijo v zimo nezadovoljstva.

Naj ne pozabijo, da so ob njihovih interesih tudi interesi in celo pravice drugih državljanov, naj gre za paciente, stranke v sodnih in upravnih postopkih, šolajoče se ali vse druge. Večina teh drugih ni zaposlena v javnem, ampak tržnem sektorju, kjer ustvarjajo večino dodane vrednosti v državi. Ustvarili jo bodo še več, če bo tudi javni sektor deloval učinkoviteje in gospodarno.

***

Dr. Miran Mihelčič je ekonomist. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.