(GOSTUJOČE PERO) Odganjanje vlaganj v delovna mesta z visoko dodano vrednostjo

V Sloveniji pogosto govorimo eno, v zakonodajo pa zapišemo nekaj popolnoma drugega. Tudi v gospodarskem razvoju. Strategije namreč opredeljujejo področja, na katerih bo Slovenija razvijala nove tehnologije, kjer se bodo podjetja vključevala v strateška partnerstva, kjer bomo blesteli na tujih trgih ...

Poleg tega vlada s ciljem, da bi imeli več delovnih mest z visoko dodano vrednostjo, prek razpisov sofinancira raziskave in tehnološki razvoj. A višja dodana vrednost poleg večjih vlaganj v tehnološko opremo pomeni tudi višje plače in dobiček. Kako naša zakonodaja negativno stimulira višje plače z dohodninsko obdavčitvijo, je predmet stalnih razprav predstavnikov gospodarstva in vlade ter nenazadnje širše javnosti.

Manj znano dejstvo pa je, da bo tudi po zastavljeni spremembi zakona o financiranju občin (novela ZFO-1) država nagradila vsako občino, ki se bo »pohvalila« z nižjimi plačami občanov. Razumeti je, da želi država doseči, da bodo župani napotovali investitorje delovnih mest z visoko dodano vrednostjo drugam.

In če bodo »po državni logiki« v dobro lastnih občin delovali vsi župani, bodo občine najboljše investitorje preganjale čez državno mejo.

Gregor Macedoni, župan mestne občine Novo mesto. FOTO: Leon Vidic/Delo

Slovenija ni osamljeni otok, ampak je majhna država, kjer so gospodarski centri sosednjih držav in njihovi davčni sistemi od naših mest oddaljeni le nekaj deset kilometrov. Investitorji se v največji meri obnašajo racionalno, torej na način, da za svoje poslovanje iščejo najboljše razmere, saj jim to omogoča lažje poslovanje in višji poslovni rezultat glede na vložena sredstva.

Poleg davčnega okolja veliko štejeta tudi dostopnost (primerno izobražene) delovne sile in širše poslovno okolje. Slovenija je še vedno zanimiva za posamezne (a žal vse bolj redke) investitorje. Na drugi strani pa so vse številčnejši primeri, ko so slovenska podjetja svoje delovanje preselila v sosednje države, v največjem številu na Hrvaško.

Tudi na občinski ravni se odgovorni za razvojne politike zavedamo, da je kvalitetno delovno mesto glavna os oziroma temelj razvoja lokalnega okolja. Vsaj tako bi moralo biti. Kvalitetno delovno mesto pomeni za delavca zanesljivo in dobro plačo ter več davčnega prihodka v državno blagajno z več pobrane dohodnine.

Dohodnina (54 odstotkov le-te) je tudi glavni davčni vir za delovanje lokalnih skupnosti, ki ga država centralno pobira in razdeljuje občinam. Zadnjih osemnajst let financiranje slovenskih občin temelji na sistemu (popolne) solidarnosti. Prejeta sredstva občine ne temeljilo na pobrani dohodnini v posamezni lokalni skupnosti, temveč so občinam razdeljena po zakonsko opredeljenih merilih.

Dohodnina (54 odstotkov le-te) je tudi glavni davčni vir za delovanje lokalnih skupnosti, ki ga država centralno pobira in razdeljuje občinam. FOTO: Marko Feist

Ta merila so: število občanov, dolžina lokalnih cest, površina občine, delež prebivalcev občine do 6 let, delež prebivalcev občine od 6 do 15 let, delež prebivalcev občine od 65 do 75 let in delež prebivalcev občine nad 75 let.

Delež prejete dohodnine posamezne občine se imenuje primerna poraba in je namenjen financiranju osnovnih nalog občine: izvajanju javnih programov na področju predšolske vzgoje, osnovnega šolstva, športa, primarnega zdravstva, socialnega varstva, kulture, vodooskrbe, odvajanja in čiščenja odpadnih vod, zbiranja, odvoza in odlaganja odpadkov, vzdrževanja lokalnih cest in upravljanja prometa, požarnega varstva ter varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, prostorskega načrtovanja, varstva okolja in ohranjanja narave, socialne stanovanjske politike, razvojnih nalog ter izvajanja lokalne uprave.

Številne naloge, ki zadevajo vsakega posameznika. Vsak državljan je tudi občan v eni od lokalnih skupnosti.

Navedena zakonska merila za dodelitev deleža pobranega davčnega kolača posamezni lokalni skupnosti so pretežno vezana na obseg potrebnega izvajanja obveznih nalog, upoštevaje razlike med občinami (npr. dolžina cest in delež posamezne starostne skupine), a v ničemer ne nagradijo občin, katerih prebivalci prispevajo nadpovprečno več davka od svojih dohodkov.

Številne naloge, ki zadevajo vsakega posameznika. Vsak državljan je tudi občan v eni od lokalnih skupnosti. FOTO: Oste Bakal

Občan, ki ima visoko plačo, torej ne more reči, da je nekaj prispeval za svoje lokalno okolje. Njegova visoka plača z višjim davkom namreč glede na zakonsko formulo podpira delovanje vseh slovenskih občin v enakem deležu. Pred letom 2006 je bil sistem drugačen. Vsaki občini je pripadal lasten del davka od dohodka občanov, finančno podhranjene občine pa so dobile dodatna sredstva, t. i. finančno solidarnostno izravnavo.

Imeli smo sistem, ki je vsaj delno nagradil uspešne. Davčno manj uspešnim občinam pa so bila še vedno zagotovljena sredstva za izvajanje osnovnih nalog. Uspešne občine so del presežka lahko avtonomno vlagale v razvoj lokalnega okolja in s tem v dobro svojih občanov. Tak sistem je pomenil večjo avtonomijo lokalne samouprave in je posredno izkazoval smiselnost obstoja posamezne lokalne skupnosti (glede finančne avtonomije).

V osnovi imamo torej sistem financiranja občin, ki razdeli vsem enako (glede na merila). Občina prejme denar za financiranje nalog ne glede na prihodke svojih občanov oziroma ne glede na uspešnost gospodarskih subjektov, ki ustvarjajo delovna mesta v tej lokalni skupnosti. Isti zakon (ZFO-1), ki opredeljuje financiranje občin, opredeljuje tudi indeks razvitosti občin (glavna merila za izračun so ustvarjena dodana vrednost, pobrana dohodnina, stopnja brezposelnosti, indeks staranja …).

Ta indeks je bil doslej uporabljen za statistični prikaz razlik med občinami. Tako smo ga lahko razumeli kot pozitivno stimulacijo z opredelitvijo uspeha kot vrednote. A občasno je indeks razvitosti občin uporabilo tudi kakšno ministrstvo pri razpisih za sofinanciranje različnih ukrepov s kaznovanjem uspešnih (v smislu, če si bolj razvit, dobiš manj sredstev). A vendar ne zgolj za sofinanciranje ukrepov razvojne politike (npr. odpiranje novih delovnih mest), ampak tudi pri razpisih za investicijske namene pri osnovnih občinskih nalogah (vrtci, šole, šport …).

V osnovi imamo torej sistem financiranja občin, ki razdeli vsem enako (glede na merila). Občina prejme denar za financiranje nalog ne glede na prihodke svojih občanov oziroma ne glede na uspešnost gospodarskih subjektov, ki ustvarjajo delovna mesta v tej lokalni skupnosti. FOTO: Depositphotos

In kot da ne bi poznali osnovnega sistema občinskega financiranja, ki solidarno prerazporeja davčne prilive vsem, spremembe ZFO-1 ohranjajo in nadgrajujejo dvojni sistem kaznovanja uspešnih. Vlada namreč v noveli ZFO-1, ki je bila po sprejemu na vladi 12. decembra 2024 poslana v zakonodajno proceduro, še vedno (kljub nekaterim spremembam v izračunu indeksa) predlaga, da so občine z večjim indeksom razvitosti kaznovane z nižjim odstotkom sofinanciranja pri vseh oblikah investicijskega sofinanciranja iz državnega proračuna.

Tudi sofinanciranja infrastrukture za opravljanje osnovnih nalog.

Zakaj se v sistemu, ko so vse občine pri financiranju osnovnih nalog enake, še dodatno kaznujejo tisti, ki so v sistemu enakosti najbolj solidarni (in dobijo enako kot vsi drugi), mi ob predlogu zakonske spremembe ne zna pojasniti nihče. Stereotipna navedba, da je to pravična solidarnost, v tem primeru namreč ne zdrži.

Solidarnost je vgrajena v osnovni sistem financiranja občin. Ko pa že prispevaš ves presežek nad povprečjem, lahko tovrstno dodatno razlikovanje pri stopnji sofinanciranja razumemo le kot destruktivno kaznovanje uspešnih. Logična posledica bi lahko bila trud posamezne občine, da bo razvojno pod povprečjem in tako dodatno nagrajena.

A če se bomo vsi trudili biti pod povprečjem, bomo vsi nazadovali. Kako torej razumeti vlado drugače, kot da se kljub dobro zvenečim strategijam in besedam trudi, da vsi nazadujemo?

Imeli smo sistem, ki je vsaj delno nagradil uspešne. Davčno manj uspešnim občinam pa so bila še vedno zagotovljena sredstva za izvajanje osnovnih nalog. FOTO: Paegag/Shutterstock

V javnih razpravah pogosto slišimo, da je 212 občin za našo državo preveč. Glavni argument kritikov sedanje organizacijske strukture lokalne samouprave je, da je toliko občin nepotrebnih in da gre za prevelik strošek, ki se namenja za delovanje tolikšnega števila občin.

Gledano z vidika, da je lokalna samouprava blizu ljudem in da je načelo subsidiarnosti kot pravilo izvajanja nalog na tistem nivoju, kjer je to najučinkoviteje, tudi eno od temeljnih načel Evropske unije, ni nobeno število občin preveliko. Če dodamo še kriterij finančne avtonomije, kmalu ugotovimo, da je veliko slovenskih občin popolnoma neavtonomnih glede davčnih prihodkov.

Novembra letos je bil na Brdu festival podjetništva, ki je kot enega od temeljev za razvoj izpostavil vzpostavitev regij, ki bi bile boljša alternativa za podjetniški razvoj kot centralizirana država s »preveč« premajhnimi občinami. Glede na (ne)pripravljenost na decentralizacijo države s konkretno finančno avtonomijo, ki bi potrjevala visokozveneče besede, smo od vzpostavitve regij kot nosilk razvoja še daleč.

Skupni uspeh mora biti povezan z nagrajenim uspehom posameznika, podjetja ali lokalne skupnosti. Temu mora slediti solidarnost, ko se del rezultata uspeha razdeli manj uspešnim. To bo morala razumeti tudi državna politika pri sistemu financiranja občin, če bo želela imeti v lokalnih skupnostih partnerja za izvajanje svojih razvojnih strategij.

***

Gregor Macedoni, župan Novega mesta.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.