Čigava življenja rešujejo ukrepi?

Bistveno za demokracijo je, da smemo imeti na položaj poglede z različnih zornih kotov. V tem prispevku bom poskušal biti objektiven in navesti ključna zamolčana dejstva.

Podatki kažejo, da v Sloveniji vsak mesec možganska kap zadene povprečno 333 ljudi, 3666 nas vsak mesec išče zdravniško pomoč zaradi poškodbe, od tega jih samo starejših od 64 let vsak mesec v bolnišnico sprejmejo 450. Poleg poškodovancev in ljudi po možganski kapi, ki zdaj skoraj nimajo rehabilitacije, so vsak mesec še drugi bolniki, ki jo nujno potrebujejo, na primer nevrološki bolniki, bolniki z multiplo sklerozo, Parkinsonovo boleznijo, polinevropatijo in podobno. Zelo veliko je bolnikov s kroničnimi boleznimi, ki jim te bolezni posredno ali neposredno otežujejo gibanje, kot so obrabe sklepov, artritis, močne bolečine, splošna oslabelost … Za veliko omenjenih je ta nujna za ohranjanje kakovosti življenja. Zelo veliko je tudi bolnikov z rakom, ki potrebujejo tudi fizično rehabilitacijo. Ljudi, ki so jo zaradi ustavitve zdravstva izgubili, je več tisoč.



Ker naše podjetje izvaja fizioterapevtske rehabilitacije na domu, nas kliče zelo veliko ljudi s podobnimi zgodbami. Razložijo nam, na primer, da je njihovega očeta zadela možganska kap ter da o možganski kapi ne vedo nič. Niti kaj s takšno osebo lahko počnejo, česa ne smejo, niti kako ga podlagati, kaj z njim vaditi, kako se z njim pogovarjati … Lepo nas prosijo, če lahko pošljemo kakšnega fizioterapevta, saj se bojijo, da jim bo oseba popolnoma obležala in da po koncu prepovedi uspešna rehabilitacija več ne bo mogoča. Kaj lahko naredimo? Trudimo se dati nekaj nasvetov po telefonu, a to ljudi, ki niso bili nikoli v stiku s takšnim človekom, le zmede. Stvari jim je treba pokazati, enako stvar narediti skupaj z njimi, zahtevati, da naredijo sami, jih popraviti in tako naprej, saj imajo nenadoma veliko novih nepoznanih težav. Pri teh ljudeh fizioterapevti ne smemo pomagati, čeprav nas za to prosijo. Moramo jim reči, naj čakajo, da bo, kar bo, ko bo. Si predstavljate, da ste to vi, vaš oče ali mati? O tem se skoraj ne govori, število mrtvih in ireverzibilno poškodovanih pa se vsak teden hitro povečuje.

Če si vaša mati zlomi kolk, po zlomu brez rehabilitacije nima veliko možnosti, da bo ostala pokretna, saj si je v večini primerov zlomila kolk, ker je težko hodila že pred padcem. Nepokretnost pa lahko povzroči tudi zaplete, od urinoinfektov, pljučnic, preležanin, depresije, bolečin, občutka bremena za svojce, smrt … Kdaj bodo vašo mater, če je poškodovana in čaka doma v postelji, rehabilitirali? To res ni urgentna stvar, ker v enem dnevu brez nje ne bo umrla, če vzamemo daljše časovno obdobje, na primer več tednov ali celo več kot mesec, pa je škoda zaradi neizvajanja rehabilitacije velikokrat ireverzibilna ali celo usodna. Zato se postavlja vprašanje, ali ni njena ukinitev za več kot mesec dni ukinitev urgentnega dela zdravstva? Ali nismo zaradi zaščitnih ukrepov, s prepovedjo tako velikega dela rehabilitacij, najbolj škodili prav tistim, ki jih želimo z ukrepi zaščititi? Torej starejšim in bolnim? Kaj bo po koncu prepovedi, ko bomo uradno vsi normalno zaživeli? Potrebovali jo bodo sprotni bolniki in ti, ki čakajo že med karanteno.



Pomembno je razumeti, da tako veliko ljudem, ki jim nismo mogli pomagati med prepovedjo zaradi covida-19, ne bomo mogli niti pozneje, saj še sproti ne zmoremo vsem. Kaj šele, da bi jih optimalno usposobili. Če bomo delali tudi ob koncih tedna, nam bo uspelo nekaj nadomestiti, večino pa ne. Kaj to pomeni za kakovost življenja prizadetih in njihovih svojcev, ki potrebujejo našo pomoč prav zdaj?

Ko sem osebno poklical na telefonske številke, ki so temu namenjene, in jim pojasnil, kakšna nepopravljiva škoda se dela, so mi rekli, da na to niso niti pomislili in da naj pošljem elektronsko pismo, ki ga bodo obravnavali naslednji dan. Po elektronski pošti seveda nihče ni odpisal, prav tako se ni nič spremenilo. Ko sem spet klical, so mi povedali, da sam ne bom dosegel nič, naj ustvarim lobi, kot so ga samostojni podjetniki ali druga združenja, na primer obrtna zbornica, saj se bo le tako kaj spremenilo. Moje logično sklepanje je bilo torej, da dejstva o škodi, ki nastaja, niso pomembna, zbrati moram veliko volivcev za spremembo na tem področju.

Da ne bo razumljeno narobe. Ne govorim, da bi morala biti anarhija ali da sploh ne bi smelo biti ukrepov. Navajam le škodo, ki je nastala, ker je predolgo zaprt tako velik del zdravstvenih dejavnosti. Primer sem predstavil z vidika rehabilitacije, a je v zdravstvu še zelo veliko področij, na katerih so na koncu žrtve pacienti. Da je bil delno dosežen en cilj, je bilo porušenih veliko drugih. Zato se postavlja pomembno vprašanje, ali je škoda zdaj res manjša. Še večje vprašanje pa, zakaj rehabilitacije še vedno niso dovoljene.

Vsakdo je že slišal zgodbo gospe, ki si je kot starostnica zlomila kolk. Po tem se ni kakovostno rehabilitirala, zato je obležala in zbolela za pljučnico, zaradi katere je umrla. Smrtnost pri nerahabilitaciji rizičnih skupin je zelo velika. Takšnih starostnikov se zaradi prepovedi vsak teden poveča za več sto, zato se v zdravstvu z mesečno nujnimi stvarmi ne sme čakati niti mesec dni.

Ali starostnikov ne ogrožamo tudi s tem, da njihove otroke spet pošljemo v službe, odpiramo vse več trgovin? Seveda jih. Neko manjše tveganje bo zato treba sprejeti tudi na tem področju in hitreje omogočiti veliko večji del zdravstvenih dejavnosti, sicer to pomeni, da smo na cedilu pustili več tisoč ljudi, ki so potrebovali pomoč prav zdaj, dobili pa so le drobtinico, čeprav so vse življenje plačevali v zdravstveno blagajno. Dati prednost odprtju objektov, kot je živalski vrt, pred rehabilitacijo ljudi, je namreč smešno. Podobnim ukrepom smo priča vsak dan. Če nismo niti gotovi, da jih bo zaradi ukrepa prepovedi tako velikega dela zdravstva umrlo manj kot zaradi posledic tega ukrepa, kaj smo potem dosegli? Najbrž le to, da smo povečali čakalne dobe. To pa dolgoročno pomeni, da do rehabilitacije ne bomo mogli tudi še zdaj zdravi, ki jo bomo morda potrebovali čez nekaj mesecev ali let.