Arbiter etičnosti, merilo drugih dejavnosti

Večkrat ob nedeljah med delom poslušam prenos maše iz izbrane cerkve na tretjem programu Radia Slovenija (program Ars). Prijetno mi je poslušati cerkveno glasbo, ubrano petje in tudi sicer začutiš posebno zbranost, odmaknjeno zbranost prisotnih. Duhovniki v svojih pridigah navadno ne pošiljajo v eter sovražnih političnih govorov. Tako sem program Ars poslušala tudi v nedeljo, binkoštno, ko me je presenetil glas napovedovalca, ki je dejal, da bosta prvi in tretji program skupaj predvajala mašo iz Podbrda v Baški grapi. Nisem bila prepričana, da sem prav slišala, in sem preklopila na prvi program Radia Slovenija. Res, tudi tam se je slišalo predvajanje maše!

Po predvajanju maše se je napovedovalec zahvalil vsem, tudi tehnični službi RTV Slovenija. Šla sem pogledat program oddaj – tudi televizija je predvajala to mašo na prvem programu RTV Slovenija!

Zakaj tudi prvi program? Ali ni dovolj na programu Ars, ki navadno predvaja klasično glasbo, oddaje iz literature ali o literaturi, oddaje z versko vsebino – pač oddaje, ki zanimajo del poslušalstva, ne zadevajo pa vse javnosti ali ne zanimajo vse javnosti povprek, kot so to poročila ali druge oddaje neparcialnega pomena?

Že vsa pretekla leta opažam, kako se Rimskokatoliška cerkev (Cerkev) vse bolj širi znotraj RTV Slovenija. Vsak dan zjutraj nas na prvem radijskem programu tudi »pozdravi« izbrana duhovna verska misel, kakor da ni duhovne misli zunaj njenega katoliškega katekizma in da ni etike zunaj njega. In to naj bi poslušali vsi poslušalci, ne glede na svoj svetovni nazor. Do letos pa nisem opazila, da bi kakšno izrecno cerkveno dejavnost predvajal tudi prvi program radia in televizije Slovenija.

Verske oddaje na radiu predvajajo katekizemsko vsebino, se pravi brez distance, kakor da gre za čiste, brezprizivne resnice, ne le verske, ampak obče, torej Resnice! Recimo: Jezus je govoril, je šel v nebesa s telesom … In to ne glede na vse znanstvene raziskave, ki skrbno raziskujejo resničnost svetopisemskih zapisov in ugotavljajo, da eminentno verske navedbe niso dokazljive, »dokazane« so samo znotraj verskih tekstov (predvsem v Pavlovih pismih, ki pa je svoje učenje od pisma do pisma spreminjal!). In ne glede na to, da že od Kanta – zelo poenostavljeno rečeno – velja, da je vsaka metafizična misel samo hipoteza, še posebno verska, saj je ni mogoče preveriti in potrditi kot dejstva. Če bo papež Frančišek s čim prišel v zgodovino, bo s svojo izjavo: »Kdo pa sem jaz, da bi sodil?« Saj se je z njo v nasprotju z aksiomom papeške nezmotljivosti spustil na Zemljo, postal človek med ljudmi.



Cerkev se s svojo agresivnostjo širi ne le na RTV Slovenija, kjer ji vodilni kader uslužno streže po njeni volji, temveč v vse pore družbe. Ni ji dovolj vojaški referent, ki skrbi za verske potrebe vojakov in njihovih družin (zakaj tudi družin?), hočejo svojo vojaško škofijo. To je povsem nesprejemljivo, saj bi bila Slovenska vojska v primeru obstoja vojaške škofije pod dvojnim poveljstvom; Cerkev ima namreč svojo državniško vrhuško v drugi državi, v Vatikanu!

Vse to se dogaja kljub temu, da imamo v ustavi v 7. členu zapisano: »Država in verske skupnosti so ločene.« Kar pomeni, da funkcionarji Cerkve ne morejo opravljati državniških služb. Ne vem, kako je to urejeno v drugih državah, pri nas je ločitev Cerkve od države nujna glede na medvojno aktivno kolaboracijo Cerkve z okupatorji v tako imenovani Ljubljanski pokrajini, česar Cerkev do zdaj še ni problematizirala, kaj šele da bi se zares opravičila za medvojno gorje, ki ga je sopovzročila našim ljudem! Nasprotno, vede se kot zmagovalka; »zmagoslavje premaganih« smo slišali od nekdanjih domobrancev. Ne problematizira svoje vpletenosti v državljansko vojno, temveč krivi le nasprotno, komunistično, pravzaprav partizansko stran v celoti kot absolutno krivo za vse medvojno gorje. Ne glede na to, da se je sama na spopad s komunizmom in svobodoljubnostjo sploh pripravljala že vsaj petdeset let pred drugo svetovno vojno – in kljub vojni, okupaciji, s katero so okupatorji hoteli zbrisati slovenski narod s sveta kot posebno, enkratno narodno entiteto!

Levica je povsem benigna! Njena nemoč ni le posledica pragmatizma, računice, »kaj se izplača«, »kdo se bo bodel z njimi« ..., temveč zaradi nesposobnosti raz-ločitve pobožnega, sakraliziranega svetega od svetega kot takega. Ni prostora na tem mestu, da bi poglobljeno razlagala, za kaj gre, naj le opomnim, da so tudi ateisti nedotakljivi, torej posvečeni kot človeška bitja, saj tudi ateista ne smeš ubiti, mučiti … Svetost zadeva ne le verne, ampak vse ljudi. Pa tudi ves svet, ki nam je darovan v uživanje ta kratki čas, ko smo tu, v bivajočem. Tudi Zemlje ne smemo izkoriščati v »živo«, saj bi si spodrezali (in si že!) korenine svojega bitja – torej je tudi narava nedotakljiva, sveta! Nesposobnost levice je kriva, da »svetost življenja« ni prišla v preambulo ustave! Ravnali so tako: svetost je stvar religije, Cerkve – in so mirno prepustili bistveno značilnost življenja Cerkvi. Ki je kajpada to slepoto levice z veseljem sprejela, saj je svetost ja njena in samo njena »lastnina«! Zato je tudi slovenska RKC privolila, še več, zahtevala boljševiško izključitev svetosti življenja iz preambule Ustave RS.

Prav je, da ima Cerkev svoj radio, televizijo Exodus, časopise Družino, Ognjišče, svojo fakulteto v okviru Univerze, prav je, da imajo verniki enake pravice kot ateisti (kar v prejšnjem režimu vsaj prva leta po vojni praktično ni veljalo), toda naj se zavedajo, da sobivajo z ljudmi drugih ver ali brez konfesionalne vere! Prav je, da imajo verniki in Cerkev oddaje (maše) na TV – na tretjem programu, ki je – kot rečeno – program posebnih oddaj za posebne skupine in teme! Prvi program radia in TV pa sta splošnega javnega pomena za splošne javne zadeve, politiko, znanost, kulturo v najširšem pomenu besede. Sem nedvomno spada tudi kultura z versko vsebino, saj je domala vsa evropska (in širše) kultura nastajala skozi stoletja v zvezi z vero kot tako. Saj se je sveto kot sveto kazalo predvsem kot sakralizirano prek religij. Toda zato kultura še ni cerkvena zadeva in Cerkev ne zadeva splošne javnosti!

To, da si Cerkev prizadeva, da svoja verska prepričanja hoče uzakoniti (recimo odpraviti svobodno odločanje o rojstvu svojih otrok, kar določa 55. člen ustave in kar vključuje tudi možnost medicinske prekinitve nosečnosti), presega njene kompetence v javnem življenju. Tako hoče Cerkev biti ne le vrhovni arbiter etičnosti, ampak tudi merilo drugih dejavnosti: kulture, politike in drugih javnih zadev. Kar se ne sklada z njenim učenjem, ni vredno nič. Seveda pa z druge strani različne žalitve verskih vsebin in vernikov niso nič manj sporne! Kdaj se bomo naučili in bili pripravljeni na dejansko sožitje, na spravo različnih, kakršni dejansko smo?

​Kakor običajno bo tudi tokrat temu mojemu zapisu sledila gora zmerjaške pošte s smrtnimi grožnjami – kakor je bila tista anonimka, namenjena mojemu možu, da naj brzda svojo ženo, ker če ne bo nehala napadati Cerkve, »bo njeno truplo, zavito v žakljevino, priplavalo po Savi do Beograda«. Cerkev pridiga ljubezen do bližnjega, nisem pa še slišala nekega resnega opozorila vernikom, naj se držijo božje (!) zapovedi ljubezni do bližnjega, naj se ne obračajo do drugovernih ali nevernih s sovraštvom in zaničevanjem! Kako naj bi, saj tudi nekateri njeni eminentni predstavniki in »navadni« duhovniki ščuvajo ljudi k nestrpnosti že s tem, da jih učijo, da so kristjani »luč sveta« – drugi so torej v temi, zatemnjeni. Manjvredni. Odklanjam tako radikalni teizem kot ateizem! Saj se najdejo tudi ateisti, ki gledajo na vernike kot na manjvredne ljudi. Sama nisem med njimi!

***
Dr. Spomenka Hribar, filozofinja, sociologinja in publicistka