Dvesto naslovnic in pod njimi ležišče, zasilno narejeno na podlagi iz kartona. S to vodilno podobo, ob kateri so nanizane zgodbe, napisane na roko na večkrat preloženih lističih papirja, koščkih kartona ali prtičkih, se v Galeriji Kresija predstavlja časopis Kralji ulice. 200 korakov do oblakov so naslovili razstavo, s katero so naznanili tudi dvestoto številko tega prvega, skoraj polnoletnega časnika z ulice pri nas.

Še povsem sveže izvode dvestote številke je v sredo dopoldne na sedežu društva Kralji ulice na Pražakovi v Ljubljani v nahrbtnik spravila Špela Blatnik, ki se uvršča tako med redne avtorje kot tudi redne prodajalce tega zdaj že legendarnega časopisa. Koliko izvodov vzame, se kot drugi prodajalci – kakih 150 je rednih – odloča sproti – glede na trenutno finančno stanje pa tudi vreme in navsezadnje razpoloženje, kot nekoliko zadržano pove. Bistveno bolj se ji razsvetli obraz in steče beseda ob vprašanju, ali je za to številko pripravila kakšen prispevek. Seveda, dva, vzklikne, in začne hitro listati po časopisu.

Cesta, droge, alkohol

Roka roko umije je naslovljeno njeno razmišljanje o tem, kaj ji pomenijo Kralji ulice, in v njem razkrije tudi svoje življenjske okoliščine. »Sem nezaposljiva invalidka na socialni podpori,« med drugim piše 38-letna sogovornica. Ob pogledu na mlado, naličeno in lepo urejeno žensko, kot so številne druge, je težko dojeti, da so za njo tako težke preizkušnje. »To ti naredijo cesta, droge, alkohol. Zaradi tega sem pristala na invalidskem vozičku,« pripoveduje. S Kralji ulice sodeluje približno deset let. Sprva, takrat še neredno, je časopise prodajala, da je dobila denar za drogo in alkohol.

Zdaj ne pije in ne jemlje drog, tudi na invalidskem vozičku ni več, a zdrava nikoli ne bo. »Ker na črno ne želim delati, redna služba pa zaradi zdravstvenih težav ne pride v poštev, sem v ponujanju časopisa našla način legalnega zaslužka, ki mi omogoča redno plačevanje položnic in še mnogo več,« piše v Kraljih ulice. »Sem oseba, ki nujno potrebuje vnaprej določeno strukturo dneva, in udejstvovanje v društvu mi to omogoča,« razmišlja stalna sodelavka uredništva, ki tudi uvaja nove prodajalce na terenu, sodeluje v raznih razpravah o brezdomstvu, vodi ture Nevid(e)na Ljubljana … Trenutno je nastanjena v bivalni enoti, a ta ni prilagojena invalidom, zato se bori za ustreznejšo. Tudi s pisanjem, kajti če piše, kot pravi z nasmehom, tudi prodaja časopisa bolj steče.

Na stotine avtoric in avtorjev

Špela Blatnik je ena od osmih rednih sodelavcev, ki so navedeni v kolofonu časopisa, a množica sodelujočih, ljudi, ki pustijo odtis v Kraljih ulice, je bistveno večja. V 200. številki je uredništvo predstavljeno na kar šestih straneh, lani so sodelovali z okoli 330 avtoricami in avtorji, je povedal odgovorni in izvršni urednik časnika Jean Nikolič, ki to vlogo opravlja od leta 2018. Kot urednik si prizadeva predvsem, da ostane časopis zvest ideji, na podlagi katere je leta 2005 nastala poskusna številka: ozaveščanje javnosti in predvsem dati glas socialno izključenim. »O njih vedno govorijo drugi, tukaj pa imajo možnost o sebi spregovoriti sami,« poudari odgovorni urednik. Pri vsebini pa je vodilo čim več življenjskih izkušenj, nobenih reklam in nobene politike. »Poskušamo se držati tem, ki jih v drugih časopisih ni. Mi si to preprosto lahko privoščimo,« dodaja. »To je neolepšano življenje, življenje takšno, kakršno je.«

Prvi ulični časopis (in z njim društvo) je sicer plod terenske akcije osmih študentk socialne pedagogike, ki so se s svojo profesorico pri izbirnem predmetu odločile, da bodo 24 ur preživele na cesti, z brezdomci, in pokušale spoznati njihov način življenja. Prva urednica je bila socialna pedagoginja Špela Razpotnik, ki je še danes ena od treh članov uredniškega odbora, prva številka je izšla v 800 izvodih, ki so takoj pošli, in prav to nepričakovano veliko zanimanje javnosti je dalo ustvarjalcem časopisa pogum za nadaljevanje, kakor so med drugim zapisali ob razstavi 200 korakov do neba.

Od takrat se je v časopisu zvrstilo na tisoče prispevkov, ki so jih ustvarili kraljice in kralji ulice, ki so tudi sami poimenovali svoj časnik. Delček ustvarjalnosti, ki jo porodita ulica in odrinjenost na rob družbe, je mogoče ujeti na razstavi, kjer so nanizani posamezni prispevki, kakršne dobijo v uredništvo – napisani na koščke papirja, ali kartona, ali morda še kakšen drug material. »Naš cilj na razstavi ni bil prikazati kronologijo Kraljev ulice, ampak predvsem raznoliko skupnost ustvarjalcev, ter pokazati, kako časopis sploh nastaja,« pravi Jean Nikolič.

Zlasti so želeli opozoriti na številne talente, ki se skrivajo med njimi, in navsezadnje na številne zunanje sodelavce, kot so slikarka in ilustratorka Lea Mihalič ter fotografinja Nada Žgank, ilustratorka in oblikovalka Samira Kentrić, ki je zasnovala tudi naslovnico in zadnjo stran tokratne številke. Slednji sta, kot doda Nikolič, zelo pomagali pri pripravi razstave. Veliko ilustracij, objavljenih tako v časopisu kot izobešenih na razstavi, pa je prispelo tudi »izza rešetk«.

Cene papirja pestijo tudi kralje

Zapisi, ki jih dobijo, so velikokrat težko berljivi, vendar si jih prizadevajo za tiskano obliko pripraviti tako, da imajo bralno vrednost, a so še vedno avtentični. Do zdaj samo enkrat niso izšli, aprila 2020, zaradi jasnega vzroka: pandemije covida-19. Takrat so bili celo Kralji ulice samo v spletni različici. »Nismo jih natisnili, saj jih niso mogli prodajati,« pove Nikolič. Iz tega časa se spomni tudi solidarnosti ljudi. »Kadar koli damo apel javnosti, se jih vedno veliko odzove. Tudi med pandemijo smo objavili, da zbiramo donacije za kralje, saj ne morejo prodajati časopisa. V dveh mesecih smo zbrali več kot 20.000 evrov, ki smo jih potem razdelili med aktivne prodajalce.«

Prodajalci izvode kupijo po en evro (priporočeni prostovoljni prispevek kupca je dva evra), pred kratkim so morali ceno dvigniti, kajti niti Kralji ulice ne morejo ubežati podražitvam tiska in zlasti papirja. Zaradi višje cene slednjega si tudi ekološke različice papirja ne morejo več privoščiti, čeprav si želijo biti čim bolj trajnostno naravnani. A v nasprotju z drugimi tiskanimi mediji nimajo težav z upadom števila bralcev – njihova naklada je le malenkost nižja kot pred pandemijo in ostaja pri približno 17.000 do 18.000 izvodih na mesec. Z denarjem, ki ga prodajalci dobijo od prodaje, seveda ne morejo preživeti, jim pa ob socialnih transferjih omogoča nekoliko dostojnejše življenje, pravi odgovorni urednik. Predvsem pa jim tako vsaj »fehtati« ni treba.

Cilj za naslednjih 200

Kaj pa naslednjih dvesto – imajo zanje kakšno posebno strategijo, načrte? »Delali bomo naprej tako kakor do zdaj. Po občutku in kot mislimo, da je prav. Želimo si, da bi ljudje časopis kupili in brali, kajti Kralji ulice niso sami sebi namen, ampak je to tudi pomoč,« odgovarja Nikolić. A kakor koli rad to dela, si želi, da 400. številke ne bi bilo oziroma da bi se časopis dotlej »samoukinil«, ker ljudje takšne pomoči niti društva Kralji ulice ne bi več potrebovali.

Za zdaj razmere kažejo ravno nasprotno: v Ljubljani naj bi bilo po ocenah okoli 1000 brezdomcev (število narašča tudi zato, ker v prestolnico prihajajo iz drugih mest), lani se je v dnevnem centru Kraljev ulice oglasilo skoraj 800 ljudi, ki so potrebovali različne oblike pomoči. V Ljubljani se sicer napoveduje novo zavetišče, a ključno geslo društva, v katerem je zaposlenih 33 ljudi, je Najprej stanovanje!. V skladu s tem geslom razvijajo tudi nastanitvene programe in v sodelovanju z lokalno skupnostjo program preprečevanja deložacij. Stanovanje je namreč, poudari Nikolič, prva in najpomembnejša odskočna deska, pogoj, da si človek sploh lahko začne urejati življenje.