Ni še uradno, a z veliko verjetnostjo lahko napovemo, da se končuje obdobje brez prvega hišnega ljubljenca v Beli hiši.
Donald Trump je bil namreč za
Jamesom Knoxom Polkom (enajsti predsednik, 1845–1849) šele drugi predsednik v zgodovini ZDA, ki ni imel nobene domače živali. Na začetku leta 2021 naj bi to praznino zapolnila ovčarja
Joeja Bidna Champ in Major, prvi že ima nekaj izkušenj s politiko, saj je delal družbo lastniku že v času, ko je bil podpredsednik ZDA.
Šestinštirideset predsednikov in še desetkrat toliko hišnih ljubljencev – to je statistika Bele hiše, ki se nabira iz časov, še preden so jo začeli graditi. Raznovrstnost je v vodenje Združenih držav Amerike vnesel že njen prvi predsednik
George Washington konec 18. stoletja. Med njegovimi domačimi živalmi je bilo (najmanj) osem psov, več konjev in osel, ki mu ga je podaril kralj
Karel III. Španski. Svojega ljubljenca je imela tudi prva prva dama,
Martha Washington, to je bil papagaj po imenu Snipe (nekateri zgodovinski viri omenjajo priljubljeno ime Polly).
Washington Post zažvižga Yankee Doodle
Prvi, ki je žival zares pripeljal v Belo hišo, je bil njegov naslednik
John Adams (Washington je rezidenco sicer načrtoval, a v njej nikoli ni živel), ki je bil povsem zadovoljen samo s konji in psi,
Thomas Jefferson pa je tem dodal ptice oponašalke (njegovi najljubši je bilo ime Dick) in menda celo mladiča grizlija, ki sta bila vendarle malo preveč nevarna za crkljanje, zato ju je oddal.
Za njimi se je v Beli hiši zvrstila še cela vrsta zanimivih živali.
Caroline Kennedy, hči predsednika Johna F. Kennedyja, in njen poni Macaroni sta bila prav tako zelo priljubljena.
FOTO: Presidential Pets Museum
Posebno omembo si gotovo zaslužijo ptiči, med njimi je bilo največ kanarčkov in papagajev, ki so jih imeli predsedniki in njihove prve dame zelo radi, čeprav prav domiselni pri imenih niso bili. Papagajka Polly je zaznamovala življenji predsednika
Jamesa Madisona in njegove žene Dolley, saj ju je oba preživela. Slavo je doživel tudi papagaj predsednika
Andrewa Jacksona, spet Polly oziroma krajše Poll, saj je znal sočno preklinjati. Tudi ta žival je preživela lastnika in se celo udeležila njegovega pogreba, a so jo morali zaradi glasne uporabe nespodobnih besed (zapisi v medijih pravijo, da se jih je najbrž naučil od predsednika samega) iz obreda odstraniti.
Kakih sedemdeset let pozneje je v Beli hiši živel papagaj
Washington Post, katerega posebnost je bila, da je znal zažvižgati znan ameriški napev
Yankee Doodle, 25. predsednik ZDA
William McKinley pa ga je menda naučil tudi, kako v pozdrav polaskati (zlasti mladim) damam, ki so prišle v Belo hišo. Ni pa znano, zakaj mu je dal ime po časniku, ki je bil ustanovljen leta 1877 (le malo pred izvolitvijo predsednika leta 1897; štiri leta pozneje je umrl v atentatu) in mu je bil menda tudi naklonjen, kot je mogoče prebrati na spletni strani muzeja predsedniških hišnih ljubljencev (Presidential Pet Museum). McKinley, ki je vodil državo med špansko-ameriško vojno, je v duhu časa svoji angora mački poimenoval Valeriano Weyler in Enrique DeLome, po španskih generalu in ambasadorju. Imel je tudi nekaj petelinov, a o njihovih imenih zapisov nismo zasledili.
Izkaz politične moči
Tudi med drugimi voditelji držav in vlad so psi daleč najbolj priljubljena domača žival. Ruski predsednik Vladimir Putin rad pokaže, kakšne trike obvlada njegov Yume pasme japonska akita. Pes je dar Japonske za pomoč po potresu, ruski voditelj pa ima še psa, ki ju je dobil od bolgarskega premiera in predsednika Turkmenistana. Marsikdo se bo še spomnil fotografije, na kateri nemška kanclerka Angela Merkel prestrašeno zre v Putinovega labradorca Konija. Dogodek s srečanja leta 2007 je doživel številne analize o izkazovanju politične moči, v ozadju pa je menda preprosto strah nemške kanclerke pred psi. Psička po imenu Kenzie ima družina kanadskega premiera Justina Trudeaua, črni labradorec Nemo je spremljevalec francoskega predsednika Emmanuela Macrona in njegove soproge, tudi njegovega finskega kolega Saulija Niinistöja so mediji že ujeli s psom Lennumom, prav tako irskega Michaela D. Higginsa z njegovima bernskima planšarskima psoma. Ta sta sodelovala tudi pri sprejemu britanskega princa Harryja in njegove žene Meghan Markle. In ko smo že pri modri krvi, se takoj spomnimo kraljice Elizabete II. z njenimi valižanskimi ovčarji ...
Rooseveltov živalski vrt
Naslednji predsednik,
Theodore Roosevelt, si zasluži posebno pozornost, kajti v njegovem času je bila Bela hiša pravi živalski vrt. V njem so živeli morski prašički, poni, kokoš, kuščar, psi, kača, medved (ki ga je sčasoma zaradi oskrbe poslal v živalski vrt), podgana, jazbec, svinja, zajec Peter (ki je ob smrti dobil čisto svojo pogrebno slovesnost), mački, hijena, sova in enonogi petelin, če naštejemo nekaj zanimivejših. Veliko živali je imel tudi predsednik
Wilson, med katerimi je treba posebej omeniti 48 ovc, ki so menda skrbele, da je bila zelenica vedno lepo urejena.
Clintonov maček Socks je bil v času njegovega predsednikovanja zelo priljubljen. FOTO: Wikipedija
Med najbolj nenavadne živali gotovo sodijo sviloprejke, ki jih je imela
Luisa Adams, žena J
ohna Quincyja Adamsa. V času njegovega predsedovanja je v Beli hiši menda živel tudi markiz de Lafayette, ki je s sabo pripeljal krokodila. Zna biti, da je to samo mit, a je vsekakor vreden zapisa. Tudi tigra sta domovala v rezidenci ameriških predsednikov (in kot darilo najbrž sploh nista bila edina), tam sta nekaj časa živela še leva
Calvina Coolidga z imenoma Tax Reduction in Budget Bureau (ta predsednik je imel v svoji veliki živalski zbirki še risa, povodnega konja, kenguruja, antilopo, črnega medveda, a so jih po ukazu prve dame poslali v živalski vrt). Pomenljivi imeni sta nosila tudi oposuma
Benjamina Harrisona: Mr. Reciprocity in Mr. Protection. V času njegovega vodenja ZDA naj bi v Beli hiši prav tako živela krokodila.
Za prvim možem stoji prvi pes
Abraham Lincoln je veljal za velikega ljubitelja mačk; o svojem Dixieju je celo dejal, da je »pametnejši kot ves njegov kabinet«. Poleg njega in njegovih sorodnikov je v Belo hišo naselil par zajcev, kozo, pomiloščenega purana Jacka in kar nekaj psov. Fido, mešanec oranžne barve, ki se je najraje držal domače zofe in je bil tako rahločuten, da ni prenašal hrupa v predsedniški rezidenci, zato so zanj večino časa skrbeli družinski prijatelji, je kmalu dosegel tolikšno prepoznavnost, da je postalo njegovo ime v ZDA nekakšno generično poimenovanje za psa. Le nekaj mesecev po atentatu na Lincolna so tudi Fida našli s smrtno rano, ki mu jo je domnevno zadal neki pijanec z nožem.
Škotski terier Fala in Franklin Delano Roosevelt FOTO: Wikipedija
Prvi prvi pes, ki mu je bil posvečen cel članek v tisku, je bil airedalski terier Laddie Boy 29. predsednika ZDA
Warrena G. Hardinga, za najslavnejšega pa velja Fala, škotski terier
Franklina Delana Roosevelta, ki je izvajal trike na trati Bele hiše in se reporterjem zelo prikupil. Je tudi edini predsedniški pes, ki je dobil svoj kip ob predsedniku. Tu sta še slavna beagla Him in Her (On in Ona)
Lyndona Johnsona, posebno stran v ameriški zgodovini si je prislužil tudi kokeršpanjel Checkers, ki sicer nikoli ni živel v Beli hiši, je pa
Richardu Nixonu, ki so ga bremenile obtožbe o zlorabi denarja iz kampanje, v znanem televizijskem nagovoru, poimenovanem kar po tem kužku, prinesle kar nekaj političnih točk.
Družina Nixon in kokeršpanjel Checkers, ki je predsedniku prinesel kar nekaj točk. FOTO: Presidential Pets Museum
Zadnjih nekaj mandatov so v Beli hiši kraljevali večinoma kužki in med njimi tu in tam kakšna mačka. Med
Reaganovimi je najbolj znan še en kokeršanjel, Rex, tudi oče in sin
Bush sta imela med ljubljenci predvsem pse. Buddy je bil labradore
c Billa Clintona in je delal družbo še bolj znanemu mačku Socksu (znane so predvsem fotografije iz Ovalne pisarne), za njima sta poleg družine
Obama v predsedniški rezidenci stanovala Bo in Sunny, portugalska vodna psa.
Vrnimo pse v Belo hišo
Pes je vsekakor prvi predsedniški hišni ljubljenec – vsaj enega, nekateri pa tudi po deset, je imelo več kot 25 predsednikov ZDA – in nekaterim je nemara celo pomagal do izvolitve, morda pred kratkim tudi
Joeju Bidnu, ki je svoja psa vključil v kampanjo in volivce po družbenih omrežjih nagovoril:
Vrnimo pse v Belo hišo.
Obamova Bo in Sunny na južni trati Bele hiše. FOTO: Reuters
Po inavguraciji januarja naj bi se z Bidnom in njegovo ženo v predsedniško rezidenco na Aveniji Pennsylvania 1600 v Washingtonu preselila ovčarja Champ in Major ter zapolnila praznino, ki je zevala zadnja štiri leta. Zanimivo je, da imata predsednika, ki nista imela domače živali, Donald Trump in James Polk, še eno skupno točko: oba sta bila vodji države en sam mandat, kar je v ZDA prav tako precej redko.
Življenje v uradu predsednika Republike Slovenije
FOTO: Urad predsednika republike
Princeske z Erjavčeve
V Sloveniji hišni ljubljenci predsednikov resda ne dosegajo take prepoznavnosti ali priljubljenosti, da bi jim lahko postavili muzej ali o njih pisali cele članke in analize kot v ZDA, še vedno pa se radi spomnimo našega prvega psa Arturja nekdanjega predsednika vlade in države pokojnega dr. Janeza Drnovška. V zadnjih letih smo spremljali tudi življenje in dogodivščine živali, ki delajo družbo sedanjemu predsedniku države Borutu Pahorju, to so zlate ribice. Najbolj se spomnimo Princeske I., ki je prva zaplavala v akvariju pisarne; kmalu se ji je pridružila Princeska II., ki jo je dobil v dar. Ob prvih fotografijah Princeske I., plavajoče v krogu, je sicer završalo, saj so poznavalci opazili, da njen akvarij ni ustrezen. To so v uradu predsednika kmalu popravili. Sporočili so nam, da danes v akvariju z vso potrebno opremo živijo trpežne živorodne zlate ribice, ki so posebna zanimivost ob vsakem obisku otrok v predsednikovi pisarni. Pahor, ki je imel zlate ribice sicer že leta 1997, je imel v času otroštva in mladosti škotsko ovčarko, pred nastopom mandata pa nemškega ovčarja Asa. »Ker mu čas in okoliščine niso dovoljevale, da bi zanj skrbel tako, kot si zasluži vsak kuža, še posebno pa As, je predsednik Pahor predal Asa v varne roke,« so pojasnili v njegovem uradu. Dodali so, da je predsednik republike velik ljubitelj živali in se zaveda, da ne živijo vse v ugodnih pogojih. »Tako se je pred leti, v projektu Skupaj – spodbujajmo drug drugega, pridružil kolektivu Zavetišča za male živali Turk v Novem mestu.«
Komentarji