»Tu je nov svet!«

Čeprav so še v začetku 19. stoletja poznali le nekaj sto metrov vhodnih delov Postojnske jame, je po svojih lepotah že slovela v tujini in tudi tedanji avstrijski cesarski par, Franc I. in cesarica Karolina Avgusta Bavarska, sta si jo na vladaričino željo ogledala na svoji poti v Dalmacijo. To je pomenilo, da se je bilo treba na častitljivi obisk skrbno pripraviti. Medtem ko so delavci v Veliki dvorani Postojnske jame okraševali in urejali osvetlitev, se je eden od pomožnih svetilničarjev Luka Čeč po improviziranem mostu povzpel na skale in izginil skupaj s svojim drobcenim virom svetlobe. »Videli smo ga stati zgoraj, videli dalje, da gre naprej, videli še nekaj časa sij njegove svetilke. Čakali smo dobre pol ure na vrnitev tega drznega človeka in bili zanj v velikih skrbeh, misleč, da se mu je pripetila nesreča,« je opisoval Čečevo pot v neznano njegov nadzornik Jakob Vidmar. Ko je že štel za pogrešanega, pa se je zmagoslavno vrnil in svojim sodelavcem zaklical: »Tu je nov svet – tu je paradiž!« S sprehodom v neznano – da je našel pot nazaj, si jo je označil z odlomljenimi kapniki – je odkril najlepši in največji del Postojnske jame in že naslednje leto so bili novi rovi urejeni za turistični obisk.
 

V Postojno na poti okoli sveta

Odkritje, ki je bilo zaradi Čečevega revnega stanu pripisano postojnskemu okrožnemu blagajniku Josipu Jeršinoviću pl. Löwengreifu, se je dogodilo aprila 1818, torej pred davnimi 200 leti, kar pa je v častitljivem življenju te kraške lepotice mnogo manj kot trenutek. Njena mati, reka Pivka, jo je začela rojevati pred približno tremi milijoni let v 70 milijonov let starih apnencih, jo obdarila s 24 kilometri podzemnih rovov, galerij in dvoran. Prvi obiskovalci Postojnske jame so bili ledenodobni lovci, dokazujejo arheološke najdbe, število obiskovalcev pa se je počasi začelo večati vse od 13. stoletja, pričajo njihovi podpisi v Imenskem rovu. In če upoštevamo, da kapniki v povprečju zrastejo kakšen milimeter v desetih letih, so v teh 200 letih pridobili komaj opazna dva centimetra. Kar pa ne pomeni, da se jama, odkar vse tesneje živi s človeškim rodom, ni že večkrat vpisala v zgodovino.

Že v 20. letih 19. stoletja so v Postojnski jami pripravljali prve prireditve, o čemer pričajo številni časopisni članki, glas o njenih lepotah so razširjali tudi obiskovalci in tisti, ki so si od njih obetali takšen ali drugačen zaslužek. Utemeljitelj sodobnih organiziranih potovanj, Anglež Thomas Cook, ki je Postojnsko jamo osebno obiskal leta 1868 skupaj s 14 angleškimi gosti in nato leta 1873, ko je na njen ogled pripeljal skupino gostov na prvem potovanju okoli sveta, je zanjo dejal: »Vredno je potovati od Benetk do Postojne, da vidiš ta svetovni čudež.«

Leta celo operni zbor milanske Scale

Prvič so električne luči v njej zasvetile leta 1883 ob obisku cesarja Franca Jožefa I., vendar z izposojeno opremo. Ker je »ta nova luč« navdušila obiskovalce in predvsem upravljavce, so že naslednje leto, torej 14 let preden je v Ljubljani prvič zagorela električna svetilka, postavili stalno električno razsvetljavo, po njeni prenovi po prvi svetovni vojni pa je v Plesni dvorani zasvetil celo pravi muranski lestenec. Danes jamo osvetljuje približno 483 električnih luči. Postojnska jama se je v svetovno zgodovino vpisala predvsem leta 1892 s prvo železnico v kapniški jami na svetu, ki pa je ne bi mogli urediti, če teren ne bi bil skoraj vodoraven. Tekla je od kapnika Prižnica na Velikem domu do vznožja Velike gore (danes meri 3,7 kilometra), dva vozička s po štirimi obiskovalci pa so potiskali jamski vodniki. Zadnje leto 19. stoletja so na obrobju Plesne dvorane, približno 500 metrov od vhoda, odprli še prvi podzemni poštni urad na svetu. Že leto zatem, leta 1900, je bilo oddanih 7000 razglednic, na binkoštni ponedeljek štiri leta pozneje pa so v samo treh urah prodali kar 13.800 razglednic (ki so aktualne tudi danes, ko jih v pozabo izrinjajo mobilniki). Zaradi vsega tega je Postojnska jama postala, kot bi rekli danes, turistična destinacija, ki je privabljala vedno večje množice obiskovalcev z vseh koncev sveta.



Prvo polovico 20. stoletja sta zaznamovali dve veliki prireditvi, ki sta pripomogli k slovesu Postojnske jame po Evropi. Leta 1929 je Orchestru Stabile iz Trsta dirigiral Pietro Mascagni, avtor opere Cavalleria rusticana, leta 1930 pa je nastopil celo zbor milanske operne hiše Teatro alla Scala. O obeh dogodkih so se časopisi na široko razpisali, v arhivu je ohranjenih za nekaj sto strani časopisnih izrezkov. V času med obema vojnama je število obiskovalcev ob binkoštih ter velikem in malem šmarnu dosegalo zavidljive številke, kar je upravljavce spodbudilo tudi k organizaciji odmevnih koncertov v postojnskem podzemlju. Tudi po drugi svetovni vojni so bile prireditve v Postojnski jami in pred njo stalnica v ponudbi.

Priljubljenost te ene najbolj znanih kraških jam na svetu ne jenja. V začetku lanskega novembra so v njenih nedrjih našteli že 38-milijontega zemljana, zadnji rekord pa so podrli kar te dni, na predpraznični torek jo je v enem samem dnevu obiskalo kar 7781 obiskovalcev (Park Postojnska jama pa kar 14.000). Že od leta 1857, ko sta se v prvo Zlato knjigo ob svojem prvem obisku vanjo podpisala cesar Franc Jožef I. in cesarica Elizabeta Bavarska, imajo v uporabi že peti zvezek, v katerem je najti več kot 150 imen kraljev, kraljic, cesarjev, cesaric in drugih vladarjev, pa tudi številne znanstvenike, umetnike, športnike in cerkvene dostojanstvenike. Oktobra 1871, denimo, je jamo na svojem potovanju po Evropi, prvem večjem potovanju zunaj Brazilije, obiskal brazilski cesar Dom Pedro II. z ženo, cesarico Tereso Cristino. Šestnajst let pozneje jo je kot poročnik kraljeve mornarice, ki je služil na bojni ladji Dreadnought, tedaj zasidrani v Trstu, obiskal valižanski princ Jurij, poznejši angleški kralj Jurij V. Tu so se mudili tudi romunski kraljevski par ter veliki vojvoda in velika vojvodinja Luksemburga. Kraljica Elizabeta, pesnica, je pod svojim psevdonimom Carmen Sylva v spominsko knjigo napisala eno najlepših misli: »Pod zemljo pravljica še kraljuje.« Prihajali so tudi z drugih koncev sveta. Oktobra 1933 je jamo občudovala indijska princesa Rajkumari Amrit Kaur, dolgoletna Ghandijeva sodelavka in prva ministrica v novi vladi neodvisne Indije, ki je požela pozornost s svojim šestmetrskim, zlato obrobljenim svilenim sarijem.

Jama pod Predjamskim gradom. Foto Arhiv Postojnske jame

V spremstvu partizanskih komandantov

Jugoslovanski predsednik Josip Broz - Tito, denimo, je jamo prvič obiskal tik po koncu druge svetovne vojne. Konec maja 1945 je obiskal štab IV. armade, ki je bil nastanjen v nekdanjem Grand hotelu Adelsbergerhof ter se v družbi nekdanjih partizanskih komandantov napotil v jamo. Ko mu je vodnik Franc Verbič v Lepih jamah na »kapniške orgle« zaigral koračnico Star soldat po cesti gre, je Tito pripomnil, da je v svojem življenju poslušal glasbo, ki so jo izvajali na najrazličnejših inštrumentih, da pa je zven kamnitih orgel izjemno doživetje. To so le nekatere zgodbe, ki jih hrani bogati arhiv današnjega upravljavca.
Številne podobe iz jame se bodo ohranile tudi po zaslugi filmske tehnike in umetnosti. Najstarejša znana filmska posnetka o Postojnski jami segata v leti 1909 in 1925. Njena Otoška jama je bila pozneje eno glavnih prizorišč snemanja filmov o Winnetouju po romanu Karla Maya, prav tako v 60. letih so tu posneli film Gladiatorke, v katerem je statiralo kar 500 učencev in dijakov postojnskih šol. Tudi v zadnjih letih sta Postojnska jama in Predjamski grad velikokrat tema in kulisa strokovnih, poljudnoznanstvenih in igranih filmov, prihajajo televizijske ekipe z vsega sveta, med njimi tudi CNN, BBC, Discovery Channel, pa tudi številne japonske, korejske in druge TV-hiše. Edinstvena kulisa skupaj s Predjamskim gradom pa je več kot zanimiva tudi za bollywoodsko produkcijo. Ob 200. obletnici odkritja najlepših delov Postojnske jame pa se v Parku Postojnska jama spominjajo še enega pomembnega mejnika: pred 250 leti je Josephus Nicolaus Laurenti kot prvi znanstveno opisal človeško ribico. Kar je še ena od velikih svetovnih zgodb iz Postojne, ki je ni mogoče strniti v nekaj vrstic. O teh neverjetnih bitjih iz postojnskega podzemlja pa je menda pisal tudi Charles Darwin v svojem delu O nastanku vrst. •