Sveti pogovor Marije z otrokom in svetniki

Po skoraj petih letih ali 18.000 urah pridnega dela treh konservatork restavratork in še vsaj 20 sodelavcev Restavratorskega centra (RC) Slovenija lahko v koprski stolnici Marijinega vnebovzetja ponovno občudujemo eno najdragocenejših slikarskih mojstrovin na območju Slovenije: Marija na prestolu z otrokom in šestimi svetniki, ki jo je leta 1516 naslikal Vittore Carpaccio. Blagoslov in poklon bleščeče prenovljenemu platnu velikega mojstra je vrhunec praznovanj ob 1500-letnici Kopra in dodatno upanje, da bodo odnesena dela beneških mojstrov nekoč spet doma.

V restavratorskem centru ZVKDS Ljubljana so (z leve) Barbka Gosar Hirci, Emina Frljak Gasparović in Sanela Hodžić tako presedele skoraj 18.000 ur. Foto Andrej Hirci

V Kopru imajo utemeljen razlog, da so še posebej navezani na enega največjih mojstrov beneške renesanse Vittoreja Carpaccia. Velik del zadnjega desetletja svojega življenja je namreč preživel v Kopru. Zato imajo v mestu po njem poimenovan trg, na katerem je še danes njegova hiša. V njej je dalj časa prebival Vittorejev sin Benedetto, ki je sprva pomagal pri nastajanju očetovih del, kasneje pa postal tudi sam ugleden slikar in častni koprski meščan. Vittore Carpaccio Kopru ni pustil samo enega svojega dela, pač pa jih je samo za stolnico naslikal enajst. Tri so zdaj (vsa tri lepo prenovljena) v stolnici. Štiri koprske slike trenutno hranijo v beneški galeriji Accademia. Zgodba v Benetkah »najdenih« štirih je še posebej zanimiva, saj se je sled za njimi v Italiji izgubila tik pred koncem druge svetovne vojne in je javnost za njihovo lokacijo izvedela šele ob lanski veliki retrospektivni razstavi Carpaccievih del v beneški Doževi palači.

Na beneški razstavi so po izboru kuratorja Petra Humfreyja predstavili tudi portreta dveh prerokov Jeremije in Zaharije, ki sta bila (skupaj s še dvema slikama iz koprske stolnice Bičanje in Jezus pade pod križem) na začetku druge svetovne vojne odpeljana iz koprske stolnice in leta 1945 vrnjena tržaški škofiji. Javnost zatem dolgo ni vedela, kje so ta štiri dela. Vse do lanske razstave v Benetkah, ko je postalo jasno, da so iz tržaške škofije štiri slike namesto v Koper prenesli v beneško galerijo Accademia. Na omenjeni razstavi v Doževi palači so predstavili tudi dve sliki iz koprske stolnice, ki sta bili del desnega in levega krila orgel stare stolnice (gre za Pokol nedolžnih in Darovanje v templju, in so ju med letoma 2010 in 2018 prav tako prenovili v Restavratorskem centru ZVKDS). V stolnici so obstajale še štiri Carpaccieve slike (še dva preroka in še dve sliki s prednje strani obeh orgelskih kril, ki sta pravzaprav tvorili eno podobo). Te štiri slike so iz Kopra pred prvo svetovno vojno poslali na restavriranje na Dunaj, kjer so se potem »izgubile« in ju predstavniki koprske škofije in slovenske države še iščejo.

Veliko olajšanje pri obeh restavratorkah, ki sta spremljali ponovno postavitev velike Carpaccieve slike v koprsko stolnico: levo Sanela Hodžić in Barbka Gosar Hirci, ki je vodila projekt. Tretje sodelavke, ki je preživljala ure ob platnu, ob postavitvi ni bilo zaradi bolezni. Foto Boris Šuligoj

Koprčani so imeli vsaj malo sreče, da italijanski oblastniki pred drugo svetovno vojno niso odpeljali obeh več kot štiri metre visokih slik, ki sta krasili notranjo stran obeh orgelskih kril, prav tako niso odpeljali oltarne Marije na prestolu z otrokom in svetniki. Poglavitni vzrok za to je bila njena velikost. Visoka 4,15 metra in široka 2,5 metra je bila prevelika za varen odvoz, zato je ostala v stolnici. Tudi restavratorka Barbka Gosar Hirci, ki je vodila prenovo obeh slik z orgelskega krila in tudi tokrat restavrirane oltarne slike, je pojasnila, da res ni enostavno prenašati tako velikih slik s sten in jih prevažati. »Sam transport in nameščanje takih slik na razstavah sploh ni preprosto delo in gre hitro lahko kaj narobe. Zato me zmeraj malo boli srce pri takih posegih,« nam je povedala ljubljanska restavratorka. »Oltarne slike ni mogoče prenesti s pomočjo kakega dvigala, vsa premeščanja opravijo ročno. In ker ima ta slika brez okvirja 110, okvir pa še kakih 70 kilogramov, jo komaj nosi osem ali devet parov moških rok. Če bi bila slika samo deset centimetrov daljša, je ne bi spravili v prostore Restavratorskega centra v Ljubljani,« pojasnjuje Gosar Hircijeva, ki je skupaj s sodelavci vesela, da so imeli priložnost dokazati svoje konservatorsko-restavratorsko znanje, saj takih del pri nas res ni na pretek.

Prenove oltarne Marije so se lotili leta 2019, takoj po uspešni restavraciji obeh orgelskih slik. Eno leto so oltarno sliko proučevali, jo slikali z najrazličnejšimi tehnikami, analizirali vzorce barvnih pigmentov in proučili vse posege in retuše, ki so jo doletele. Ugotovili so, da je precej načeto sliko leta 1839 skoraj v celoti preslikal Cosroe Dusi, ki so mu v Italiji pravili Tintoretto 19. stoletja. Sodobno restavratorsko znanje, tehnika, pa tudi pridobljene izkušnje iz drugih podobnih restavratorskih posegov so pripeljali do odločitve, da so s Carpaccievega platna restavratorke najprej očistile umazanijo, odstranile star lak (ki je potemnil sliko), odstranile so celotno Dusijevo preslikavo in pričakalo jih je pravo presenečenje. Pod Dusijevo preslikavo so našli veliko potemnelih, skoraj črnih starih retuš, ki so jih morali zelo pazljivo, milimeter za milimetrom, odstraniti. Restavratorska stroka je danes sposobna odstraniti vse kasnejše retuše in preslikave tako natančno in previdno, da hkrati ne uniči ali poškoduje izvirnih poslikav. Šele po vseh teh odstranitvah jih je pričakala izvirna Carpaccieva barva.

Barve niso take
kot pred 500 leti

Carpaccieve barve danes seveda niso enake, kot so bile pred 508 leti. Mojster je uporabil tehniko t. i. mastne jajčne tempere. Za poslikavo okraskov arhitekturnih elementov v ozadju naslikane podobe je uporabil prave zlate lističe. Še posebej izrazite spremembe je v vseh teh letih doživela zelena barva (zeleni bakreni pigment verdigris), ki je čez stoletja porjavela. To je značilno za tista Carpaccieva dela, ki so bila slikana s podobno tehniko in uporabljenimi pigmenti. Restavratorji ne smejo in ne posegajo v izvirne odtenke, puščajo patino, ki so jo dodala stoletja, in tudi spremenjene odtenke originalnih barv. Zato si lahko samo predstavljamo, kako še bolj izrazite, svetlejše in živahnejše so bile umetnikove slike v času njihovega nastanka.

Carpaccio je tako natančno najprej na utrjeno podlago narisal zelo natančno risbo (podrisbo), ki so jo potem pobarvali. Posnetek risbe je uspel s posebno tehniko fotografiranja in je dragocen dokument Carpaccieve tehnike ustvarjanja. Foto Restavratorski Center Ljubljana

V restavratorski proces so povabili italijanskega strokovnjaka Antonina Cosentina, ki je sliko preiskal s prosevno infrardečo fotografijo (IRF). Slike je fotografiral z osvetljevanjem slike z zadnje strani. S pomočjo takih fotografij so odkrili natančno podrisbo, ki jo je mojster najprej narisal na platno, sešito iz petih kosov. Povsem podrobno je izrisal figure, poteze obraza, okončine, gube na oblačilih, pa tudi arhitekturne detajle v ozadju. Za podrisbo je uporabil zgolj črtno risbo, ne pa tudi tonskega senčenja. Risbo so seveda skrbno dokumentirali, saj je lep dokaz sicer znanega postopka mojstrovega ustvarjanja. Potrdili so tudi, da je pri svojem slikanju pogosto uporabljal določene motive, ki jih je ponavljal na svojih različnih delih.

Še posebej živo je Marija na prestolu delovala takoj ob svojem nastanku, saj so zanjo namesto okvirja izdelali poseben kamniti reliefni okvir, ki se je prilagajal oziroma ujemal z upodobljenimi arhitekturnimi elementi na sliki. Kamniti reliefni pilastri ob sliki so dajali vtis globine, tretje dimenzije. Slika je bila celota skupaj s kiparsko obdelanimi pilastri, poudarja dr. Mojca Marjana Kovač iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Zato lažje razumemo razlage likovnih teoretikov, ki pojasnjujejo, da je Carpaccio svoje zgodbe podajal na (malodane) filmski način. Njegova platna so polna dogajanj s spektakularnimi podobami. Natančno je upodabljal podrobnosti iz vsakdanjega življenja, pripovedoval o naravi, arhitekturi, krajini, o stanovanjski opremi, oblekah, osebah. Zgodbe pripoveduje teatralno, skozi anekdote in satire, jih dramatizira. Poleg sakralnih in svetopisemskih zgodb je bil tudi natančen popisovalec tedanjega posvetnega življenja.

Sliko bodo poskušali primerno osvetliti

Koprski župnik dr. Primož Krečič je pojasnil, da je koprsko sliko (po žanru je to sacra conversazione – sveti pogovor Marije z otrokom in svetniki v neformalni skupini) naročila bratovščina sv. Roka iz Kopra. Pri naročilu sta zelo verjetno imela pomembno besedo tedanji koprski župan (podestat) Sebastiano Contarini (verjetno je zato med svetniki na sliki tudi sv. Sebastian) in škof Bartolomeo Assonico. Tedanji koprski škof je imel brata, škofa v Zadru, ki je že leta 1497 pri Carpacciu naročil poliptih, posvečen sv. Hieronimu in sv. Martinu (poliptih je iz zadrske katedrale sv. Anastazije). Kamniti relief, ki je uokvirjal koprsko oltarno sliko, so bogatili tudi grbi dveh koprskih družin Contarini in Cappello. Te kamnite elemente so pri kasnejših predelavah cerkve v prvi polovici 18. stoletja vgradili v oba zunanja portala na južni fasadi koprske stolnice. Slika je v začetku krasila oltar sv. Roka, zdaj visi na desni strani cerkvenega prezbiterija, na sliki pa je seveda tudi koprski zavetnik sv. Nazarij, ki v rokah drži maketo tedanjega Kopra. V neposredni bližini oltarne slike (pale) je tudi izstopajoči leseni kipec Pietà (Marija z Jezusom), ki je bil izdelan leta 1460 po vsej verjetnosti v Vivarinijevi delavnici. Pred osmimi leti jo je brutalno napadla in poškodovala neuravnovešena oseba.

Ta pilaster je bil vgrajen v okvir Carpaccieve slike in so ga 200 let kasneje pri predelavi stare koprske cerkve uporabili za enega od dveh portalov na južni fasadi cerkvene stavbe. Foto Boris Šuligoj

Zaradi te slabe izkušnje mnoge zanima, kako bodo zavarovali zelo dragocene umetnine v tej umetniško najbogatejši slovenski cerkvi, saj med drugim premore kar tri dela Vittoreja in eno delo sina Benedetta Carpaccia, eno delo iz delavnice Paola Veroneseja, po eno delo Marcantonija Bassettija, Antonia Zanchija, Pietra Liberija, Andree Celesti in dve platni Bartolomea Gianellija. Če bi koprski cerkvi vrnili še preostala štiri Carpaccieva dela (iz beneške galerije Accademia), bi z umetninami nedvomno slovela kot ena bogatejših evropskih cerkva.

Predstavitev v templju je notranji del enega od renesančnih orgelskih kril v koprski cerkvi. Foto Restavratorski Center Ljubljana

Primož Krečič je povedal, da nameravajo najprej poskrbeti za solidnejšo zasteklitev cerkve, da ne bi voda ob nevihtah vdrla vanjo. Poskrbeli bodo tudi za veliko primernejšo in sodobnejšo osvetlitev platen ter hkrati tudi za ustrezno varovanje del.

Želja po vrnitvi
beneških mojstrovin

Obnovo Carpaccievih del je ves čas nadzirala strokovna komisija, ki ji je predsedoval dr. Peter Humfrey, največji poznavalec njegovih del in avtor v svetu odmevnih razstav del beneškega slikarja. Tudi to kaže na resen pristop pri tem konservatorsko-restavratorskem presežku slovenske stroke. Sijoča obnova platna na novi trajnejši platneni podlagi in novem podokviru je seveda še en dokaz, da so slovenski skrbniki umetnin sposobni primerno varovati zaklade svetovne dediščine, kakršnih se ne bi branili niti najuglednejši muzeji na svetu.

Pokol nedolžnih je slika na notranjem delu drugega krila (pokrova) renesančnih orgel, ki jih v Kopru ni več. Foto Restavratorski Center Ljubljana

V zadnjem času so spet nekoliko oživeli tiha diplomacija in pogovori med slovenskimi in italijanskimi odločevalci o možnosti vračila začasno odnesenih umetnin beneških mojstrov iz Kopra, Izole in Pirana. Vsaka takšna zmaga, kot je, denimo, tokratni restavratorski dosežek, doda nekaj več argumentov prizadevanjem po vračilu umetnin njihovim lastnikom. Upamo lahko, da spoznanje o obojestranski koristnosti vračila umetnin domov (v korist materialnih lastnikov in hkrati tudi tistih, ki se štejejo za moralne lastnike) vendarle dozoreva pri odločevalcih iz obeh držav.