Pobudo, da naj gibanje vključijo v vse predmete, so zelo resno vzeli na Gimnaziji Vič. Na posebni poldnevni ekskurziji so združili slovenščino, umetnostno zgodovino in šport. Dijaki so spoznavali ljubljanske spomenike, odkrivali knjigarne, na štirikilometrski poti pa opravili tudi nekaj športnih izzivov. Ker so bili dijaki sami, so nekateri dvignili obrvi, a na šoli poudarjajo, da so vse to počeli že pri pouku, da sprehod po Ljubljani vsekakor zmorejo, dan druženja, gibanja in umetnosti pa nujno potrebujejo.

Pohajanje po Ljubljani, tako so na šoli poimenovali poldnevno ekskurzijo za dijake prvega letnika. Vsak razred so razdelili na skupine s po štirimi ali petimi člani in vsaka skupina je odkrivala drugo pot. Nekateri so se ukvarjali z rimsko Emono, drugi z barokom, tretji s Plečnikovo Ljubljano … Za svoj umetnostnozgodovinski izziv so se fotografirali pred izbranimi spomeniki, pri izzivu iz slovenščine so se ukvarjali s knjigarnami in gledališči, pri športu pa so morali opraviti vsaj tri od petih izzivov.

Mladost »norost« na Trgu republike. FOTO: arhiv Gimnazije Vič

Lahko so naredili stojo na rokah pri poljubno izbrani javni stavbi, iskali skriti zaklad v okolici Ljubljanskega gradu ali naredili skupinsko sliko izbranega športa na naravni podlagi, profesor pa je moral ugotoviti, za kateri šport gre. Ker je pomemben del skrbi za telo tudi hidracija, je bil eden od izzivov skupinska fotografija s ptičje perspektive, kako vsi v skupini pijejo vodo, morda največ preglavic pa je nekaterim povzročil »parkour sprehod«, pri katerem morajo dijaki posneti, kako daleč lahko pridejo od ene do druge točke, ne da bi stopili na tla.

V programu ni nevarnosti

Bralca, ki nas je opozoril na ekskurzijo, je najbolj vznemirila napoved parkourja. Mnogi namreč vidijo le posnetke vratolomnih trikov, a parkour ni samo to. Kot pojasnjuje prof. dr. Marjeta Kovač s fakultete za šport, je to športna panoga, ki ima od leta 2007 svojo mednarodno zvezo, kasneje je parkour v svoj program vključila mednarodna gimnastična zveza, ki je lani pripravila prvo svetovno prvenstvo v parkourju. Tekmovalci ali hitrostno premagujejo progo z ovirami ali pa v določenem času kar najbolj domiselno premagujejo razdaljo z ovirami. Kot pri freestyle smučanju, doda Kovačeva.

»Vemo, da nekateri športi ustvarjajo subkulture, na primer rolkanje. Te subkulture so večinoma stvar mladostnikov. Ti športi ponujajo izzive, nekaj, kar je nekonvencionalno, in prepuščajo prosto pot domišljiji. S tem mlade pritegnemo, da delajo nekaj v smislu gibalnega izražanja, hkrati pa razvijajo kritično mišljenje,« še pravi Kovačeva in poudarja, da so si pri konkretni gimnazijski ekskurziji zamislili izzive, kjer gre za načine izvedbe sicer zelo klasičnih vsebin. »Tečejo, skačejo, se postavljajo ob oporo. Dijak preskoči klopco, ki stoji na ulici. Dela zelo preproste zadeve, ampak tako, kot si jih sam zamisli.« Glede varnosti pa odgovarja, da je ključna priprava. »Vsak učitelj ima dovolj znanja, odgovornosti, da ve, kaj je treba narediti, da bodo stvari varne. V tem programu ni ničesar, za kar bi rekla, da je nevarno. Zahteva skupinsko delo, skupinsko reševanje, razmišljanje, oceno okoliščin. Podpiram tak način dela z mladostniki, ker še nismo odkrili čarobne formule, kako jih pritegniti h gibanju.«

Zamisel za teh nekaj ur gibanja se je utrnila profesorju športne vzgoje Tomažu Škafarju. »Ker je dogajanje v centru Ljubljane, torej v urbanem okolju, smo rekli, da naj bodo tudi izzivi urbani. Prav tako je to nekakšen timbilding, da se povežejo.« Škafar pravi, da vse to počnejo tudi pri športu: »Parkour smo dali v navednice in sploh ni izpostavljen. Gre res zgolj za sprehod od točke A do B, ne da stopiš na tla. Če nisi suveren, ti tega ni treba izbrati.«

Eden od izzivov je bil prikaz športa na naravni podlagi, profesorji športne vzgoje pa so morali po fotografijah ugotoviti, kateri šport so dijaki izvajali. FOTO: arhiv Gimnazije Vič

Profesorica umetnostne zgodovine Urša Neubauer pa je pojasnila, da gre za nekakšen družabni dan, namenjen mentalni higieni. »Druženje, gibanje in umetnost. V Belgiji, denimo, ljudje že lahko dobijo galerijske vstopnice na recept, ker so dokazali, da to pomirja.«

Umik varnega

Ko smo strokovnjakom, ki se vse življenje ukvarjajo z gibanjem otrok, predstavili, kakšno poldnevno ekskurzijo so si zamislili na gimnaziji, je eden od njih vzkliknil: »Natančno to iščemo! Končno si je nekdo upal!« Šole in učitelji so namreč omejeni s celo vrsto pravilnikov, tudi zelo neživljenjskih, potem je tu še precejšnja, velikokrat pretirana starševska skrb.

Ob tem Kovačeva spomni na Norvežane, ki so za najmlajše otroke (ne dijake) začeli umikati varna igrala, ker so za otroke nezanimiva in tako samevajo: »Koliko časa je tobogan zanimiv za štiri-, petletnika? Trikrat, štirikrat se spusti po njem, potem pa pleza po toboganu gor, se spusti z glavo navzdol … Otroci si izmislijo kup stvari, ki so zanje privlačne, ker tisto klasično zgodbo takoj usvojijo. Norvežani zato umikajo varna igrala in nameščajo taka, ki spodbujajo tako imenovano tvegano igro. To so narodi, ki veliko časa preživijo na prostem. Pred kakšnim mesecem je bil na televiziji odličen norveški film o dveletnih fantkih, ki so ju spremljali leto dni. In vidiš, da tam ti otroci pozimi spijo v vozičku pod lopo, ko dežuje, kurijo ogenj. Mi smo vse to pregnali iz šolskega kurikuluma, otroci ne smejo več kuhati v šoli, držati noža v rokah!«

Voda za zdravje in še eden od športnih izzivov. FOTO: arhiv Gimnazije Vič

Dober primer je na ljubljanski osnovni šoli Valentina Vodnika, kjer imajo tako imenovane oddelke z dodatno športno ponudbo, še pravi Kovačeva: »S študenti gremo vsako leto tja, kjer učiteljica uči otroke plezati, pod vrvmi pa ni blazin. Študentje so osupli, ampak učiteljica vedno pojasni: 'Vsakega od teh otrok poznam, vem, kdo je česa sposoben. Ko dam blazine, se začnejo zgolj nekontrolirano spuščati.' Ob ustrezni vadbi so otroci sposobni marsikaj narediti in trezno premisliti, kaj je dobro in kaj ni. Mi bi pa dali sto blazin in jim zapovedali, česa vse ne smejo. In na koncu imamo za življenje povsem neopremljene otroke, ki so povrhu še depresivni. Zato vsem priporočam, naj otroke vpišejo k tabornikom. Tam se bodo naučili življenjskih modrosti v naravi, samoreševanja, pa še psihiatrov ne bomo toliko potrebovali.«