»Nikoli ne veš, kam vodijo rovi«

Izkušeni jamar Robert Rehar z Jamarske zveze Slovenije, del ekipe, ki je odkrila najdaljšo jamo v Albaniji, pravi, da je bilo odkrivanje albanske speče lepotice resnično nekaj posebnega, saj se je, če povemo laično, odvijalo nasprotno, kot sicer potekajo stvari – raziskovali so jo namreč od spodaj navzgor.

Črna jama velja za tehnično izredno zahtevno, kajne?

Tako je. Več kot pol smo je odkrili Slovenci, čeprav so v jamo v devetdesetih letih prvi prišli Italijani, to je treba reči. Kasneje so se jim večkrat pridružili slovenski jamarji, vse do odprave, ki je bila povsem domača. Letošnja skupina je bila precej velika, štela je deset ljudi. Ponekod smo plezali tudi v alpinističnem slogu, tako da stvar nikakor ni preprosta. Začeli smo pri izviru in iskali vhod v jamo, od spodaj navzgor torej. To je poseben izziv, ker je jama tehnično zahtevna – v celoti je namreč potopljena, in če te voda zasači nepripravljenega, se lahko hitro utopiš. Spomnite se nedavnega primera na Tajskem. Zato smo ves čas gledali napovedi in spremljali vreme. V jamo smo se odpravili za več dni, tako da smo morali tja najprej znositi opremo za spanje, hrano, vrvi in v njej nato bivakirali. Že lani smo v notranjosti postavili bivak, letos še drugega. Ekipa je raziskovala nove dele, plezala, kartirala. S seboj smo imeli tudi zdravnika Roka Stoparja in reševalna nosila. Ničesar nismo prepustili naključju, čeprav človek v takem svetu nikdar ne more stoodstotno zagotoviti, da bo šlo vse po načrtih.

Zakaj vas privlačijo le nove, še neraziskane jame?

Mi smo raziskovalci v temeljnem pomenu besede. Bili smo pol kilometra globoko v gori, v divjini, kjer ni skorajda nobenega človeka. To je hobi, strast, veselje, odkrivati svet, ki ga vidi zelo malo ljudi.

Ni pa jasno, kje se jama konča? Skrivnosti je torej še precej?

Nikoli povsem ne veš, kje se konča. Lahko se zaključi s sifonom, v tem primeru bi ekipa potrebovala potapljača, če bi ga sploh lahko spravili vanj. Morda bi bili rovi preozki – potem bi se naša ekspedicija končala. Ampak tu imamo res srečo, jama gre kar lepo naprej. V tem je jamarstvo drugačno od alpinizma, kajti ko alpinisti stopijo na vrh, vedo, da je odprave konec, pri nas pa je to malce težje, saj nikoli ne veš, kam vodijo rovi. Letos smo prišli do tako imenovanega kamina, zaradi slabega vremena in pomanjkanja opreme žal nismo mogli naprej. Če bo vse po sreči, se bomo prihodnje leto vrnili. V notranjosti res nikoli ne veš, kaj te čaka.

Kaj pa, ko pridete do konca?

Takrat si najprej malce žalosten, vsi si seveda vedno želimo, da bi šla jama kar naprej. Da bi odkrivanje trajalo in trajalo. To so jame, morda stare stotisoče let. Nepredstavljivo. Bil si prvi človek v njej, jo izmeril, raziskal, popisal. Za tabo tako ostane delo, ki je trajne vrednosti. Zbrane podatke smo dali Albancem, morda jih bodo uporabili za nadaljnja raziskovanja.

Kako je razvita albanska jamarska služba, imajo izkušene jamarje?

Kje pa, pri njih je to še v povojih. Nekaj malega smo jih učili mi, povezani smo z vodjo tamkajšnjega narodnega parka in nekaj ljudi se je priučilo jamarske tehnike. Zelo so prizadevni in navdušeni, tako da bo morda počasi nastalo kakšno jamarsko društvo. Imajo namreč ogromno jam, samo v bližini Črne jame, ki smo jo raziskovali mi, je najmanj deset nekakšnih vhodov v podzemlje.