Najbolj znani povojni nacionalist

Eden najvplivnejših japonskih nacionalistov je bil pisatelj in predvsem politik – dolgoletni parlamentarec in guverner Tokia – Šintaro Išihara. Zaradi raka na trebušni slinavki je umrl v ponedeljek, star 89 let

Še preden je končal študij, je Išihara leta 1956 za tragično ljubezenski roman Čas sonca dobil najvišjo pisateljsko nagrado Akutagava. A še bolj kot s pisateljevanjem in filmskim delom kot scenarist, igralec in režiser bo v spominu sonarodnjakov ostal po političnem delovanju. V letih od 1968 do 1995 je bil poslanec vladajoče liberalnodemokratske stranke, najprej v zgornjem in potem spodnjem domu parlamenta.

S svojimi nacionalističnimi, predvsem protikitajskimi stališči, nasprotovanju japonski pacifistični ustavi, zagovarjanju izdelavi lastnega jedrskega orožja in nasprotovanju japonskemu sledenju ameriški zunanji politiki se je vse bolj odmikal od stranke. Leta 1999 je kot neodvisni kandidat zmagal na volitvah za guvernerja Tokia in na položaju ostal do leta 2012. Bil je najbolj zaslužen, da je japonska prestolnica dobila organizacijo letnih olimpijskih iger 2020. Leta 2012 je spet stopil v spodnji dom parlamenta. Ker mu na volitvah 2014 ni uspelo dobiti še enega mandata, je stopil iz politike.

Leta 2012 je Išihara sprožil pobudo, da bi Japonska od zasebnih lastnikov kupila nenaseljeno otočje Senkaku v Vzhodnokitajskem morju. To je na Kitajskem, ki prav tako kot Japonska meni, da je otočje njeno, sprožilo množične protijaponske proteste. Japonska vlada je potem otočje nacionalizirala, vendar s tem ni preprečila kitajskih zahtev po Senkaku.

Z ženo Noriko sta imela štiri sinove. Starejša sta krenila po očetovi poti in sta poslanca liberalnodemokratske stranke v spodnjem domu japonskega parlamenta.