Amerika je mešanica prvega in tretjega sveta

Ko se je prvič preselila v tujino, je Nika Jurov, takrat študentka francoščine in primerjalne književnosti, zaradi jezika, že pregovorne lepote mesta, njegove bogate kulture in zgodovine, izbrala Pariz. Tako, kot jo je ta privlačil, so jo od nekdaj odbijale Združene države Amerike. »Sem zelo odprtega uma, a to je bil zadnji kraj, kamor sem si želela iti,« prizna; a zdaj živi prav tam.

Spada med radovedneže, vedoželjneže, ki se od nekdaj spogledujejo s tujino. Sprva jo je gnalo le zanimanje, kako ljudje živijo drugje, sčasoma se je temu pridružila še želja po znanju in poklicnih priložnostih na področjih, ki so pri nas podhranjena ali ne dovolj razvita. Pot je bila izjemno težka in zapletena. A ker »ni nujno, da se, kar je zlato, sveti, in blodne duše niso vse zgubljene,« kot je v trilogiji Gospodar prstanov zapisal J. R. R. Tolkien (prevedel pa Branko Gradišnik), je po obdobju iskanja, ki jo je vodilo od Indonezije do Indije in Omana pa nazaj v Pariz in od tam v ZDA, našla tisto, ki je njena in – prava.

Priložnosti in krivice

»Ko pridem domov, je, kot bi prišla v pravljico. Pridem vedno za kratek čas, tukajšnjih težav več ne opazim, kot sem jih, ko sem še živela tu. Kultura mi je bliže, ljudje so mi bliže,« je povedala decembra ob svojem zadnjem obisku Slovenije. Vrne se približno dvakrat na leto. V tujini namerava ostati še nekaj časa ter se v akademskem svetu ali pa v industriji ukvarjati z raziskovanjem. Poleg tega je njen fant tujec. Za zdaj skupaj živita v Washingtonu.

Tja je ni nikoli vleklo, večkrat poudari, in skoraj vsi predsodki, ki jih je imela o Ameriki, so se izkazali za resnico: nezdrav način življenja, slaba prehrana, rasizem, družbena neenakost in krivice. »Družba je degenerirana, to je res, hkrati pa je tam veliko lepega. Znanost denimo cveti. Vanjo vložijo veliko denarja. Tako imenovane outreach groups z univerz obiščejo srednješolce in jih seznanijo z novimi dognanji v znanosti.« Nika Jurov se z njo srečuje med doktorskim študijem lingvistike na univerzi v Marylandu. Opiše ga kot zelo kakovostnega in zelo napornega. Veliko je razprav, interakcij, zato si marsikaj lažje zapomni.

V ZDA je tudi veliko možnosti za profesionalni napredek, ljudje so različni, prihajajo od vsepovsod. »Vseeno pa je med njimi toliko krivic. Te najbolj opazim. Če nisi dovolj izobražen ali bogat, obtičiš v 'skoraj getih'.« Veliko ljudi si tudi ne more privoščiti zdravih obrokov, večina jih niti ne zna pripraviti. Sveže sadje in zelenjava sta zelo draga. Poleg tega nekateri živijo na območjih, imenovanih food desert, kjer daleč naokrog ni spodobne trgovine z živili. Tudi voda ni povsod pitna. »Amerika je mešanica prvega in tretjega sveta.«

Rasizem je še kako živ

Ob tem jo je presenetilo, kako globoko v družbi sega sistemski rasizem. Slabo vest oziroma white guilt, belo krivdo, si sicer poskušajo oprati na razne načine, denimo s kvotami. Na njeni matični univerzi imajo tako pisarno Diversity&Inclusion (raznolikost in vključenost); namenoma zaposlujejo ženske in pripadnike manjšin, »torej osebe, ki niso beli moški«. Ti v ZDA še vedno zasedajo največ vodilnih položajev in imajo višje plače. Spodbude k nasprotnemu se ji zato zdijo upravičene, saj »so na marsikateri način privilegirani, tudi tako so vzgojeni. Zato so bolj uspešni in dominantni. Na predavanjih so najbolj glasni, nimajo treme, vedno imajo kaj povedati – tudi, kadar nimajo ničesar povedati«.

Kljub družbenim anomalijam je v Ameriki veliko lepega, poudarja. FOTO: Kata Jurov

Kljub vzpostavljanju »pravičnejših mehanizmov«, kot je poleg kvot kultura črtanja, je rasizem živ in močno navzoč. Tako med belo krivdo, temelječo na dejanjih preteklosti, in resničnostjo sedanjosti nenehno vlada visoka napetost. Zlasti belce lahko ob vsaki napačni besedi označijo za rasiste; nebelci pa so potisnjeni v ozadje, so iz revnejših okolij, veliko jih nima možnosti študirati. Kot belka, pa čeprav tujka (to, da je iz Evrope, požanje veliko navdušenja), se Nika Jurov, tudi v primerjavi z nekaj svojimi znanci, prav tako priseljenci, čuti zelo privilegirano. »Težko je s prstom pokazati na krivico, a očitno je, da imamo vsi različne izkušnje.«

Slovenija je tako varna in lepa država, doda, in tu se tudi kot ženska nikoli ni počutila ogroženo. Enako za zdaj velja za ZDA. Washington, kjer živi, je tudi ponoči relativno varen, čeprav ji takrat ni prijetno naokrog hoditi sami. Drugačno izkušnjo je imela v Omanu, kjer je pred leti poučevala jogo in športno vzgojo. Omanke se lahko pogovarjajo le z drugimi ženskami, drugo komunikacijo zanje opravi mož. Sama je komunicirala z vsemi, kot nemuslimanki se ji ni bilo treba pokriti. Pri tem je bila deležna veliko spogledovanja, strmenja v oči, mežikanja. »Počutiš se kot seksualni objekt.« Tuje delavke tam zelo izkoriščajo, čeprav je Oman bogata država, opaža. Slabo jih plačujejo in jim včasih odvzamejo potni list. Tudi njej so ga, ko je povedala, da bo odšla.

Sproščenost, nato pa zid

Izkušnja z Omanom jo je streznila, spoznala je, da si v življenju želi doseči več. Tudi joga ji je postala dolgočasna, saj ji ni ponujala intelektualnega izziva. »Vedela sem, da me zanima človeški um in kako ljudje doživljajo, živijo življenje na različnih koncih sveta.« Izziv je našla v lingvistiki, ki jo je pritegnila zaradi svoje interdisciplinarnosti. Preskok ni bil lahek, a ji je uspel zaradi njene radovednosti. Poseben zalogaj je bila matematika, s katero se ni ukvarjala več let, lažje ji je nato šlo programiranje.

Pri doktoratu izhaja iz raziskovalnega magisterija v Parizu. »Raziskujem, kakšni so umski procesi pri poslušanju človeškega govora, se pravi pri percepciji. To programiram oziroma računalniško modeliram,« pojasni. In ko smo ravno pri govoru – večina njenih prijateljev v ZDA je tujcev, le nekaj je Američanov. Ti so zelo odprti, z njimi je enostavno navezati stik, težje pa ga je vzdrževati: »Slovenci so sprva zadržani, a se sčasoma odprejo, za Američane pa velja ravno obratno. Ves čas so srečni in nasmejani, potem pa se pojavi zid, ki ga težko prebiješ. Vljudni so, a to so le besede. Ne zanima jih, kako si, čeprav te to vprašajo ob vsakem pozdravu. Ko sem jim na začetku, ko sem bila zelo utrujena, to povedala, so bili šokirani, saj nihče iskreno ne pove na glas, kako se počuti.«

Od počutja še k splošnemu zdravju – če nimaš službe in zavarovanja, moraš v Ameriki zdravstvene storitve v celoti plačati sam, pove Nika Jurov. Če si zaposlen, večino zavarovanja krije delodajalec, del kriješ sam. Sistem zavarovanj je kompleksen, v njem se je treba znati znajti. Storitve v vsakem primeru (do)plačaš. Njeno znanko, ki bo kmalu rodila, bo denimo »porod brez zapletov« stal 6500 dolarjev.

»Mislim, da bi morali ljudje v Sloveniji zdravstvo veliko bolj ceniti,« meni. »O tem se veliko pogovarjam z družino in prijatelji. Zdravniki so neupravičeno premalo plačani in preveč delajo, ljudje pa niso zadovoljni zaradi čakalnih dob. V Ameriki je še stokrat slabše. Če obstaja sporočilo, ki ga mora Slovenija slišati, je to: ne privatizirati javnega zdravstva.«