Teden dni po nekdanji Jugoslaviji

S Perniškimi asi, skupino motoristov iz Pernice pri Mariboru, smo se srečali v gostišču »1000 ruža« (po slovensko tisoč vrtnic) pod Avalo pri Beogradu, dan po nesreči dveh avstrijskih motoristov na Bovškem. »Vsaka taka nesreča nam povzroči nelagodje,« pove vodja poti Bojan Repolusk, pilot helikopterja - dolga leta gorski reševalec Slovenske vojske, danes zvesti član Perniških asov. A od poti jih ne more nič odvrniti. V tednu dni bodo prevozili več kot 2000 kilometrov po državah bivše Jugoslavije.
 

Če je dež ...

Dež jih je pral skoraj ves prvi dan, ko so prevozili kar 550 kilometrov. »Nobene težave ni, če dežuje, ko odrinemo na pot. Oblečemo se v primerna oblačila in nismo nič mokri. Tokrat smo se preoblekli šele v muzeju Ovčara pri Vukovarju,« pripoveduje Bojanova žena Zdenka Repolusk – Maruša, sovoznica. Na svoji poti bodo obiskali turistične zanimivosti, prijetne kraje in tudi take, ki prej niso privabljali turistov, a jih je dogajanje ob razpadanju Jugoslavije postavilo v središče pozornosti javnosti.

Kadar dežuje, prilagodijo hitrost mokremu cestišču. A tudi sicer ne vozijo hitro, vseskozi upoštevajo predpise, pravijo. Perniški asi imajo 45 članov, med njimi je kar šest poklicnih šoferjev kamionov in vojaški pilot. Dobro vedo, v kaj se spuščajo, ko se prično dogovarjati za skupno pot. Tokrat so z desetimi motorji in spremljevalnim kombijem, v katerem imajo prtljago in nujno opremo za primer kake tehnične nevšečnosti. Skupaj jih je na poti 23.

Cenovno ugodno

»Ne morem si predstavljati, da bi šel na daljšo pot sam. Predvsem zaradi družbe in skupne izkušnje je lepo, da vozimo skupaj. Vožnja v skupini je tudi bolj varna in med sabo si lahko pomagamo. Ko vozim motor, vozim enako kot kamion: previdno in premišljeno, brez vsakega divjanja in po predpisih,« pripoveduje Danilo Najvirt - Dingo, 47-letni poklicni šofer v Migradu. Je ustanovni član kluba. »To je bilo pred desetimi leti. Ideja ustanovitve je bila, da se povežemo, družimo, da bi bili bolj prepoznavni, da se v Pernici nekaj dogaja in da se povezujemo tudi z drugimi društvi.«

V Sloveniji je 140 motorističnih klubov, ki so povezani v Zvezo motoklubov Slovenije. Perniški asi niso zaprta skupina, vezana izključno na Pernico pri avstrijski meji, saj imajo člane tudi iz Maribora, Ptuja, Kungote, Starš, Polskave. Vsak konec tedna se nekam odpeljejo, na daljšo skupno pot pa gredo enkrat letno, po večini skozi države bivše Jugoslavije. Nekateri so potovali tudi po Madžarski, Slovaški, Poljski, Nemčiji, celo na Nord Cape. A vendar, nekdanje republike skupne države so za Perniške ase zakon.

»Te države so cenovno ugodne, ceste niso polne, ljudje so prijazni in gostoljubni, dodatno pripomore k odločitvi to, da nimamo težav z jezikom,« pove Danilo Najvirt. Bili so že v vseh državah bivše Jugoslavije, razen na Kosovu. Letošnjo pot je pripravil, organiziral in jo tudi vodi Bojan Repolusk, 55-letni pilot helikopterja.
 

Na motorju in v helikopterju

»Vso nekdanjo Jugoslavijo imam v glavi. Ko se začnemo pogovarjati, kam bi šli, naštevam kot po tekočem traku možne kraje, skozi katere lahko peljemo. Sem skoraj kot GPS. A je vseeno razlika: če ti GPS ugasne, si izgubljen, če imaš v glavi zemljevid, pa ne,« pove. Kako ne bi poznal Jugoslavije? Davnega leta 1985 je diplomiral na vojaški letalski akademiji v Mostarju, za tem je šest let letel transportni helikopter Mi 8 v Nišu. Po razpadu države je prešel k Slovenski vojski, kjer je letel največ za potrebe gorske reševalne službe. Pred tremi leti se je s 6000 urami naleta upokojil, a se od letenja ni poslovil. Poklicno pilotsko dovoljenje podaljšuje v okviru podjetja Heliotours. Občasno ga najdemo na Braču, kjer leti za turiste.

»Nazadnje je gost naročil let za Dubrovnik, ker je od tam hotel v Sarajevo in nazaj,« pove pilot, ki se je po upokojitvi skoraj povsem prelevil v motorista.
 

Organizacija motoristične skupine

»Nisem mogel brez adrenalina. Vožnja z motorjem je nekaj podobnega kot letenje: vznemirljiva, včasih nevarna, treba se je prilagajati različnim meteorološkim in prometnim razmeram, obvladovati močan stroj, hitrost. Tudi odločitve so podobne. Vedno se je treba odločiti v trenutku in pravilno. Nepravilna odločitev pomeni konec. Vedno velja, da je prva odločitev najboljša. Zrak in cesta ne preneseta premišljevanja. Skupino organiziram tako kot v letalstvu: vsak motor ima svojo pozicijo v skupini. Kot vodja vozim prvi in odločam. Peljati moram tako, da je za vse prav. Ne morem prehitevati, če ne bodo mogli drugi za menoj. Paziti moram, da nas tudi zadnji lahko vedno dohiti. Če nas je malo, vidim zadnjega v vzvratnem ogledalu. Lani nas je bilo več in smo imeli zato med seboj radijsko zvezo,« pripoveduje. Zakaj je predlagal ravno potovanje po Jugoslaviji? »Vso Jugoslavijo sem videl iz zraka, zdaj si ogledujem skupaj z ženo in prijatelji podrobnosti na tleh,« pojasnjuje.
 

Poleg asov tudi asice

Prav toliko, kot je Perniških asov, je tudi asic. Vsi možje gredo na vse poti praviloma s svojimi ženami, ki jim med vožnjo varujejo hrbet. »V začetku me je bilo strah semaforjev. Bila sem prepričana, da se bo motor prevrgel. Nasploh mi je bilo zaradi tega tudi pri počasni vožnji neprijetno. A svojemu možu povsem zaupam. Zdaj se prepustim vožnji in uživam v hitrosti,« pripoveduje Bojanova Maruša.

Tudi Slavica Najvirt prizna, da jo je bilo sprva strah. »V začetku sem v ovinkih zamižala. Zdaj pa v vožnji uživam, včasih celo malo zaspim,« pove. Ali ni nevarnosti, da pri tem pade z motorja? »Ne, svojega moža se vedno trdno držim,« se smeji.

»Sodelovanje sopotnice je zelo pomembno. Voznik, sovoznik in motor se morajo zliti v eno. Motor je težak čez 200 kilogramov in ga je nemogoče obdržati, če začne padati. Sicer pa – jaz vem, kdaj moja žena zadrema - ko njena čelada rukne v mojo,« se smeji 44-letni Simon Polanec, mizar. Težko je vedeti, kdaj se motoristi šalijo, kdaj pa gre zares. Šalijo se ogromno, kot vsi prijatelji. Ravno prijateljstvo je tisto, kar jih vleče skupaj na motorje. O nevarnostih pa se neradi pogovarjajo. To bi bilo, kot da kličejo nad sebe nesrečo.

Pot jih bo z Avale jutri odpeljala ob Donavi skozi prečudoviti Djerdap do hidroelektrarne, ki si jo bodo ogledali tudi od znotraj, nato prek mnogih zanimivih točk osrednje Srbije, Hercegovine in Bosne do Banja Luke, kjer jih bodo pričakali tisti Perniški asi, ki niso imeli časa za celotedensko pot. Skupaj se bodo odpeljali domov.