Pedrovo, vasica za resničnost brez šova

»Leta 1956 so odšli. Niti vrat niso zaklenili,« pripoveduje Mark Smerajc o tem, kako so vasico Pedrovo zapuščali njeni ljudje, tudi njegovi predniki. Na skalni polici, v gozdovih nad Vipavsko dolino, se zdaj spet zvečer prižigajo luči v hišah in še vedno jih zagrne tišina, kakršno so tu našli prvi (novi) naseljenci.

Pedrovo leži nekako med Novo Gorico na eni strani ter Vipavo na drugi, v vsakem primeru pa je najbolje priti v Branik in od tod počasi zavzeti pobočje, ki je pravzaprav rob Kraške planote. To je čudovit izlet za ljubitelje stavbne umetnosti; na enem od ostrih ovinkov na poti proti vasi se zares splača ustaviti in si ogledati še grad Rihemberk, ki je precej bolj mogočen in trden, kot bi človek glede na to, da niti ni tako znan, pričakoval.

Če bi potem po tej cesti vozili kar naprej, bi prišli v Komen. Kdor pa si želi čim bolj subtilno in čim manj turistično izkušnjo, na najostrejšem ovinku zavije na ozko cesto, ki vodi naprej proti Pedrovemu. In pred vasico avto pusti, kajti v to ljubko naselje kakih dvajsetih hiš ga je nesmiselno tiščati.



BBC je morda res našel svojo neobljudeno vasico in bo vanjo spravljal življenje. Tu pa je scenarij avtentičen: arhitekturni strokovnjaki navajajo, da gre za enega najbolje ohranjenih spomenikov naselbinske kulture tukajšnjih krajev. Vsak pogovor z domačini pa je zanimivo in s pravim življenjem podloženo razmišljanje o tem, kako takim naseljem vrniti življenje, ne da bi pokvarili tisto, zaradi česar ljudi pritegujejo. Tu je namreč resničnost, pri kateri človek zares ceni, če ni preveč šova.

Tole je »sinopsis«: Pedrovo je vasica, ki je imela ob koncu 19. stoletja nekaj sto prebivalcev, družina za družino je odšla, večinoma proti Novi Gorici in mestom na Obali, kraj pa je zamrznil v času: takšen, kakršen je bil nekje ob koncu druge svetovne vojne, je tudi ostal. Desetletja je bila vas praktično prazna, z le nekaj dušami. Zdaj prihajajo novi stanovalci in Pedrovo postaja zanimivo umetniško in etnološko središče.
 

Prvi »novi« staroselci

»Tišina.« Ta beseda je prišla iz akademskega kiparja Petra Abrama, ko smo ga vprašali, kako je bilo v vasici, kamor je prišel kot prvi iz »zunanjega« sveta, pred nekaj manj kot tridesetimi leti; stopil med hiše in spoznal, da tu živijo samo trije ljudje. In takoj tudi ostal, leta in leta pa sta se s soprogo trudila, da sta v kraj pripeljala primerne dogodke. Abram misli, da je vrednost takega kraja v tem, da ljudje pridejo sem predvsem razmišljat.



Večina od štirinajstih stalnih prebivalcev ima podobno zgodbo. Nekega dne so prišli in obžalovali, da ne morejo kar takoj ostati. Danes si niso vsi ravno edini v tem, kako in koliko obiskovalcev in življenja bi bilo treba pripeljati v vasico, izkazujejo pa identično zaverovanost v odmaknjeni kraj, kjer so našli svoj novi dom. In to svojevrstno intimnost obiskovalec začuti: marsikdo ne ve dobro, kako naj se tu obnaša, saj je vasica ravno prav majhna, da je občutek tak, kot bi prišel k nekomu na domače dvorišče, naravnost v njegovo življenje. Peter Abram je vedel, o čem govorimo. »Ni problem, če gre za zmerno število obiskovalcev. Problem je obnašanje, če ni spoštljivo, tiho in pozorno do vsega,« pravi.

Borut Kokalj doma, na dediščinski domačiji Čilčevi, ki je čisto na začetku vasi, meni, da tukaj ta nevarnost ni velika: da ljudje, ki bi pričakovali diznilend​, sem niti ne zatavajo, podobno kot gredo na primer drugi profili turistov v Postojnsko jamo ali na drugi strani v Škocjanske jame, kjer dela sam.
 

Simpatična v svoji preprostosti

Bilo pa bi škoda, če bi se domačini in obiskovalci vzajemno odbijali zaradi obnašanja. Kajti vasica je lahko še tako arhitekturno zanimiva, cerkvica Sv. Duha, edini »javni« objekt v njej, pa simpatična v svoji preprostosti – če obiskovalec ne izmenja prijazne besedice s človekom, ki ga sreča pred hišo, bo ta obisk kraja, ki ga počasi oživljajo, vseeno mrtev. Sprehod od cerkvice na eni strani vasi do skrajnega drugega konca bi z zelo veliko ogledovanja lahko razvlekli na kakih 15 minut.

Mi smo ga na štiri ure.

Na robu vasi smo našli gospoda, ki je plel vrtiček, že tako urejen popolno. Dragan Abram z družino že več kot deset let ljubeče skrbi za hiško, ki jo je iztrgal robidam in ji dal novo vsebino – tako kakovostno, da ga je najbolj znana poznavalka žive stavbne dediščine dr. Živa Deu uvrstila v drugi del svoje monografije o najlepših slovenskih prenovljenih hišah. Z neverjetno pozornostjo se ukvarjajo s to hišo: še homulice, ki rastejo iz kamnitega zidu, so zbrane in prinesene kot spominki, celo iz oddaljenih krajev. Nasproti pa nastaja še en objekt, še ena rešena hiša; tu bodo apartmaji, kot smo razumeli, s poudarjeno umetnostno noto.

Nekaj korakov naprej smo naleteli na še eno novo-staroselko: med prvimi se je v vasico priselila Ariane Simčič. Ariane, ki je sestrična najbolj znanega slovenskega gostinca Tomija Kavčiča, nam je povedala enako zgodbo: kako se je v hišo, ki jo je kasneje poimenovala Metkina, zaljubila na prvi pogled in si želela, da bi lahko tu ostala takoj in zdaj. Naslonjena je bila na leseno ograjico stopnišča pred hišo, mi smo postavali spodaj in poklepetali še o prednostih dela od doma – priročno, kadar živiš v takem biserčku, ki je tudi hudo prometno odmaknjen od sveta, pa razkrila nam je skrivnost, zakaj pred vsemi hišami v Pedrovem rastejo bele vrtnice: vsi so dobili poganjke ene in iste sosedove rastline, ki se strašansko bohotno razrašča v osrčju vasi; marsikdo bi pomislil na Trnuljčico.


 

Kje bi človek kaj pojedel

Tema je začela počasi zagrinjati pobočje in dolino in vsrkavati glasove; umaknili smo se v atrij kmetije Toncevi, ki stoji prav sredi vasi. Mark Smerajc z družino jo vodi, potomec družine, ki je leta 1956 mislila, da bo kruh veliko bolj bel v Ankaranu. Smerajčevi so tisti, pri katerih se boste v tej vasi ustavili za košto in pijačo in kakšno dodatno zgodbico, klepet. Predniki so se tod naselili ob koncu 19. stoletja, prepričani, da bo iz teras, vsekanih v kraško pobočje, mogoče pridelati dovolj za spodobno življenje, in v tem svojem prepričanju niti niso bili sami.

Danes mladi gospodar meni, da je prihodnost v ekološki smeri in kombinaciji s turizmom. Na kmetiji gojijo predvsem koze, zajce in kokoši in prav to bodo postavili tudi na mizo, če se k njim napoveste na kosilo ali večerjo. Od leta 2006, ko so se vrnili v hišo, ki je bolj ali manj samevala, so dodali še apartmaje, tako da pri njih lahko prespi 16 ljudi, so nam povedali, medtem ko si je soproga Alenka Šturm Smerajc v kuhinji dala opravka s semifreddom. Za štedilnikom je sicer glavni Mark, da ne bo pomote, in njihov zaščitni znak so jedi iz kozličjega mesa.

V Pedrovem je bila zdaj že zares temna noč in omizje Delo-Toncevi-Čilčevi je zavzelo anekdotično fazo, v kateri se je razkrilo, zakaj so Smerajčevi nehali gojiti krave (Naveličali so se jih loviti po pobočju, tja do gradu Rihemberk so zatavale, preplašene zaradi šakalov. Sodu pa je izbilo dno, ko se je ena znašla med gosti ob majhnem bazenu, ki je stisnjen ob apartmajih, pod hrib.). Izjemno simpatičen večer z domačini je nastal, bilo je veselje, bil je smeh, ni bilo pa kravala. Ta obupno ne pristoji temu okolju.

To je torej naše skromno priporočilo za Pedrovo: pridite in sami prinesite s seboj dobro energijo, prijaznost in vljudnost. Lahko potrkate pri prvi hiši, pri Čilčevih, in vprašate, ali imajo že na prodaj odličen kozji sir in mleko, kajti lastnika Borut Kokalj in Tom Ločniškar gojita avtohtone ovce in koze – prav zato sta se sem priselila, da jih imata kje pasti, obljubljata, da bo do konca poletja sirarna delovala. (Mark je tudi verjetno edini človek na svetu, ki si je kot darilo ob diplomi zaželel – dve ovci.)

Lahko pridete tudi na njihov dogodek, ki ga imajo vsako leto sredi junija in ki ga prireja najbolj zagnana skupinica domačinov: Obujeno Pedrovo. Tu se zberejo ljudje, ki čutijo svoje korenine in prihodnost v tej vasici na koncu sveta, kot ji sami rečejo. Ampak kot je rekel naš prvi sogovornik Peter Abram: »Življenje je v ljudeh, ki tu živijo, prireditev pa je samo prireditev.« Tu človek vstopi v resnično življenje domačinov. Šov bo treba iskati kje drugje.