Izrael in Zahodni breg: Veselje do življenja na obeh straneh zidu

Priznam, bolj ko se je bližal dan odhoda na spoznavni teden z Izraelom, bolj so me prevevali mešani občutki. A ko so se pod nami zarisali prvi obrisi dežele – za nekatere svete, za druge obljubljene – sta jih zamenjala radost in navdušenje. Po poskusih učenja hebrejščine in študentskih sanjarijah o bivanju v kibucu se mi končno uresničuje dolgoletna želja, potovanje pa bo predvsem velika učna izkušnja.

Zaradi zaostrovanja napetosti med Izraelci in Palestinci v zadnjih nekaj mesecih je ministrstvo za zunanje zadeve le nekaj tednov prej, sredi maja, slovenskim državljanom v Izraelu, Jeruzalemu in na okupiranem Zahodnem bregu izdalo varnostno opozorilo ter jih pozvalo k večji previdnosti. S sopotnico sva ga vzeli v zakup, čeprav je prijatelja, rojenega Telavivčana, spravilo v smeh, češ »tu se že leta ni nihče razstrelil, če že, le kdaj kdo koga zabode«. Izpolnili sva spletni obrazec za obveščanje o potovanju, se strinjali, da bova vseeno pazljivi in se na muslimanski (petek) ali judovski (sobota) sveti dan ne bova zadrževali v starem jedru Jeruzalema, kjer radi izbruhnejo nemiri.

Izrael Vzhodni Jeruzalem okupira od leta 1967 (na fotografiji mošeja Al Aksa in zid objokovanja). FOTO: Nina Gostiša

Mesto, ki ne spi

Prav tako sva upoštevali, da med petkom popoldne in soboto zvečer vse, tudi javni prevoz, obstane in se zapre zaradi šabata. Zato sva se namenili ostati v najini bazi, odprtem in živahnem Tel Avivu. Ob običajnih dneh je imenitno izhodišče za enodnevne izlete, na primer v Ako na severu, eno najdlje poseljenih mest na Bližnjem vzhodu in nekdanje glavno pristanišče križarjev. Ko si v Rimu, se obnašaj kot Rimljan, pravijo, in tako je šabat minil v znamenju obiska telavivskega umetnostnega muzeja, sprehoda vzdolž mestnih plaž in druženja.

Šestdeset odstotkov Izraela je puščava. So samooskrbni in tehnološko visoko razviti. Drži se jih tudi vzdevek start-up nation. FOTO: Nina Mijošek

Plaž je več kot deset, prehajajo ena v drugo, a imajo vsaka svoj značaj. Raztezajo se vse od starodavnega, pretežno arabskega pristanišča Jafa, ki je bilo v 19. stoletju vstopna točka za judovske romarje in priseljence, navzgor ter oživijo ob popoldnevih in sobotah. Obiskovalci tam čas preživljajo aktivno: z igranjem odbojke na mivki, nogometa, matkota, značilne igre z loparji, pa tudi sedé ob drugih družabnih igrah. Med temi je še posebej priljubljen šah. Prav tako so polne bližnje travnate površine, na njih prirejajo piknike, koncerte, plešejo, meditirajo. Na promenadi mimo sprehajalcev po urejenih dvosmernih stezah drvijo kolesarji in vozniki električnih skirojev. Tako kot vozniki avtomobilov redno in prijazno ustavljajo pred prehodi za pešce. Videti je, da pravila dosledno upoštevajo – le dostavljavci hrane so enako objestni kot v Ljubljani. Sicer pa je mesto povsem obvladljivo prav tako: na dveh kolesih ali peš.

Tel Aviv (v prevodu pomladni grič) je eno najdražjih in gotovo najbolj kul mest na svetu. Nikoli ne spi; še naprej raste, predvsem v nebo, in težko ga je stlačiti v kalup. Kako le, ko pa se na njegovih plažah, ob katerih se dvigajo masivni hoteli, počutiš kot v Miamiju; na njegovih bulvarjih v slogu bauhausa in lokalih v hipsterskih četrtih kot v Evropi. Le vsake toliko prejmeš opomnik, da si na Bližnjem vzhodu.

Ob tem se še vedno sprašujem, kaj je nekega dne tako topo in večkrat zapored zabobnelo nekje v daljavi, medtem ko sva s kolegico nič hudega sluteč tešili lakoto v eni od obmorskih restavracij. Še nekaj ljudi je trznilo in zmedeno gledalo okoli sebe, nato pa je plažno življenje nemoteno teklo naprej. Zatem je nastopilo še eno spoznanje: da so cene tam res visoke, najpogosteje petnajstodstotna napitnina pa obvezna, ker je natakarjev edini dohodek.

Varnost nad vsem

Kadar zares obstaja nevarnost zračnega napada, se oglasijo sirene in morajo steči v najbližje zaklonišče, so mi pozneje povedali prijatelji. Nazadnje je bilo to maja. Nekateri jih jemljejo resno, drugi jih upoštevajo iz solidarnosti. »Veliko več možnosti je, da te zbije avto, kot da te ubije izstrelek,« je dejal eden od njih. Pred njimi jih varuje protiraketni obrambni sistem železna kupola (Iron Dome), pred samomorilskimi napadi pa več sto kilometrov varnostnih ovir, med njimi zid, ki se onkraj zelene črte zažirajo globlje v Zahodni breg. Po določilih sporazuma iz Osla, od katerega letos mineva trideset let, je ta razdeljen na območja A (pod palestinskim upravnim in varnostnim nadzorom), B (pod palestinskim upravnim in izraelskim varnostnim nadzorom) in C (60 odstotkov Zahodnega brega pod popolnim izraelskim nadzorom).

Vojska ti okrepi mišice, ples te osvobodi

Varnostni ukrepi so opazni skoraj na vsakem koraku. Zasliševanje ob vstopu in izstopu iz države, temeljito pregledovanje prtljage, varnostni pregledi ob vstopu v železniške postaje, muzeje, nakupovalne centre; nadzorne kamere na prostem in velika navzočnost oboroženih, večinoma zelo mladih vojakov in vojakinj. Na Zahodnem bregu imajo Izraelci nameščene tudi nadzorne točke in ostrostrelce, ki med drugim varujejo nezakonite izraelske naselbine. Teh naj bi bilo v prihodnosti še več. Vojaški rok je obvezen za vse: najmanj 32 mesecev za fante in najmanj 24 za dekleta. Kdor za izostanek nima upravičenega razloga, gre v zapor.

Skupaj na protestu

Mnogo večji od Tel Aviva je Jeruzalem, v njem živi veliko več ljudi, precej je ortodoksnih Judov, in sploh ima drugačen značaj. Poleg tega, da je sveto mesto za Jude, kristjane in muslimane, je jabolko spora med Izraelom in Palestino. Izrael si je v vojni leta 1948 najprej pripojil njegov zahodni del, v šestdnevni vojni leta 1967 pa je Jordaniji odtegnil in si skupaj s starim mestnim jedrom priključil še vzhodnega. Od leta 1980 Jeruzalem priznava kot svoje enovito, nerazdeljeno glavno mesto. Vzhodni Jeruzalem drugod velja za okupiranega, Palestinci pa v njem vidijo prestolnico svoje bodoče države.

Izraelske zastave je skupaj s protestnimi gesli videti tudi na balkonih stanovanj in pročeljih poslovnih stavb. FOTO: Nina Mijošek

Tako kot drugod se tudi v Jeruzalemu na veliko gradi, število prebivalcev močno narašča. Izrael jih danes šteje devet milijonov, Palestina (Zahodni breg in Gaza) pa pet. Prijatelji se spominjajo, da jih je bilo še pred nekaj leti pol manj. Veča se vpliv pravovernih, številčne družine teh so deležne finančnih podpor, olajšav. »Vse to gre iz davkoplačevalskega denarja,« so se jezili ter opozorili na višanje življenjskih stroškov, slabšanje življenjskih razmer, ogroženost položaja žensk. Svoje nestrinjanje z vlado Benjamina Netanjahuja že več zaporednih sobot izražajo na množičnih protestih. V Tel Avivu je osrednji dogajalni prostor navadno Kaplanova ulica.

Zaradi upora se mnogi znova identificirajo z nacionalno zastavo, ki so si jo doslej lastili nacionalisti. Te skupaj s protestnimi gesli visijo z balkonov stanovanj, kot tudi pročelij poslovnih stavb. »Podjetja s tem tvegajo izgubo strank,« je dejal znanec. Na posameznem protestu se oblikujejo razni otočki. »Ti so moji najljubši,« se je raznežila prijateljica, ko smo iz nepregledne množice izraelskih zastav razločili otoček, ki zagovarja prenehanje okupacije palestinskih ozemelj. Meni, da zaradi nje preveč denarja porabijo za lastno varnost. A za palestinsko vprašanje večini ni mar, je dodal njen partner. Zelo so segregirani.

Verniki z vsega sveta romajo v Kasr al Jahud ob jordanski meji, kjer naj bi Janez Krstnik v reki Jordan krstil Jezusa. FOTO: Nina Mijošek

Presneti zid

O tem smo več slišali na vodenem ogledu delov Zahodnega brega. Iz Vzhodnega Jeruzalema smo, skupinica v minibusu, krenili proti Ramali, upravnemu središču Palestine, Jerihu, najstarejšemu in najnižje ležečemu mestu na svetu, pa Kasr al Jahudu, z minskimi polji obdanemu kraju krščevanja v reki Jordan ob jordanski meji, in Betlehemu.

Nič ni naznanilo, kdaj smo bili zares tam; to je povedal občutek. Kot bi pokrajina postala bolj surova, bolj gola, po tleh je ležalo polno smeti. Najboljše koščke zemlje si vzamejo naseljenci. Po razgibanih, ovinkastih cestah smo drveli mimo judovskih naselbin, ostrostrelcev, naseljenskega pastirja, beduinskih barak – ker ne morejo več biti nomadi, pa tabel, ki so v treh jezikih sporočale, da je vstop v določene vasi za Izraelce smrtno nevaren.

Poleg zidu v Betlehemu je grafitar Banksy postavil hotel Walled Off, oglaševan z najslabšim razgledom na svetu. FOTO: Nina Mijošek

Od kod ste, me je v vrsti za falafel in z mesom polnjene ocvrtke sredi Ramale, kjer smo obiskali še Arafatov mavzolej, v angleščini ogovorila domačinka. Iz Slovenije. Falastin, je pokazala nase in se nasmehnila. Ko smo popoldne po kosilu v Betlehemu že mislili, da smo obdelali vse, smo se zavedeli: čaka nas še zid. Osemmetrski betonski zid s stražnimi stolpi in grafiti. Tisti del ob Banksyjevem hotelu.

»Gledal sem, kako je rasel ta zid. Celo Palestinci so ga gradili,« nam je povedal vodič Tamer. »Tu je kot v zaporu,« je pozneje pripomnil prodajalec v trgovini s spominki in to ponazoril s pogoji za vstop v Izrael ali obisk sorodnikov v Gazi. »Nič nimamo proti Judom, le proti sionistom.« Zakaj pa nisi ostali v Jordaniji, kjer si se rodil, smo ga vprašali. »Dom je dom,« je odvrnil. Falastin. Tamerja smo odložili nekje na poti, v Izrael niti ne sme. Zadnje besede, ki nam jih je namenil, ker smo Zahodni breg zapuščali močno pretreseni, so bile: »Življenje je kratko in ne glede na vse gremo naprej z upanjem, humorjem in optimizmom. Dajte še vi.«