Črno zlato je ljudi iz teh krajev povezalo za vedno

Po znanem rudarskem pozdravu so pred tremi leti poimenovali tematsko pot, letošnjo dobitnico znaka gostoljubnosti. Poteka skozi štiri občine, Laško in tri zasavske, Hrastnik, Trbovlje in Zagorje ob Savi, v katerih je zaradi bogate rudarske dediščine med prebivalci še vedno slišati prav ta pozdrav – srečno! Celotna dolžina poti z izhodiščem v Laškem ali Zagorju je 29,7 kilometra, zato je, kot pravijo, za vso pot potrebne nekaj jeklene volje in rudarske trdoživosti. Kdor tega ne premore dovolj, pa jo lahko prehodi tudi po odsekih.

Pot Srečno je pred kratkim prejela srebrni znak gostoljubnosti 2024 v kategoriji tematskih poti. Je pot žive zgodovine, postlana s predanostjo, uporništvom in trdoživostjo prednikov, ki so ustvarjali identiteto in razvoj teh krajev. Ob njej je mogoče videti in doživeti nekaj rudarske dediščine, še več pa si je lahko obiskovalci ogledajo v posameznih občinah, v muzejskih zbirkah, četudi že industrijska dediščina in table ob poti dajejo kar nekaj informacij o tem, kako je črno zlato prebivalce teh krajev povezalo, združilo in zaznamovalo za vedno.

Prvi projekt štirih občin

Projekt, ki se je začel leta 2019, je prvi in za zdaj edini skupni projekt omenjenih občin, je pojasnil Dean Muhovec s centra za šport, turizem, informiranje in kulturo Stik Laško. »Idejo za skupno pot je dal danes žal že pokojni Drago Podreberšek iz Sedraža, projekt pa je zaživel z ustanovitvijo mešane delovne skupine, sestavljene iz članov lokalnih skupnosti, predstavnikov javnih zavodov in društev ter zainteresiranih posameznikov iz vseh štirih občin.«

Oktobra so že tretje leto zapored pripravili pohod po poti, tokrat je privabil več kot dvesto ljudi. Tudi sicer je pot med domačini in zunaj meja štirih občin priljubljena vse leto. »Pred nedavnim je k nam prišla skupina iz Gorenjske, ki si je želela nekaj informacij o poti, po kateri so se odpravili sami. Dobro je, da imajo pohodniki s seboj zemljevid oziroma da si že prej traso poti ogledajo na spletu. Mislim, da v teh treh letih in po prejetem srebrnem znaku vse bolj dobiva svoje mesto med pohodniškimi potmi,« je dejala Lara Jerkovič iz hrastniškega Tica.

Namenjena je sprehodu, rekreaciji, sprostitvi, predvsem pa je dobro, da vsak pohodnik sam presodi, kaj ga zanima, kaj si bo ogledal in kako bo pot prehodil. Kot vabijo v letaku z zemljevidom, se lahko po njej odpravimo tudi s kolesom ali na konju. Gotovo pa je, da bo pohodnik na te kraje, ki so se nekoč zdeli odmaknjeni, začel gledati drugače. Ponujajo namreč čudovite poglede ter mir in tišino, zlasti pa spodbujajo k razmišljanju o rudarjih, njihovem delu v temi rudniških rovov, kjer so si svetili s svetilkami zihercami, in vplivu njihovega dela na značaj teh krajev.

Od Laškega do Hrastnika

Kot mnogi drugi pohodniki sem se odločila, da prehodim dobro polovico poti, od Laškega do Hrastnika, kar znese okoli 17 kilometrov; slabih osem kilometrov poteka po laški, preostanek pa po hrastniški občini. Na čudovit sončen zimski dan le dan po godu sv. Barbare, zavetnice rudarjev, se je v Laškem megla umikala soncu, ki je ogrevalo hladno ozračje. Brez težav sem našla izhodišče, ki je ob železniški postaji označeno z informativno tablo in že na začetku z vzponom po Strmci – kot pove ime zaselka – pohodniku ne prizanese z naklonom.

Pot ne vodi neposredno mimo cerkve sv. Mihaela, ki tudi kadar je v dolini megleno, večkrat kuka iz megle. Poteka ob cesti, a to ni moteče, saj se mimo pripeljejo le redki avtomobili. Ko se sprehajamo skozi vasi, lahko opazujemo hribčke s cerkvami na vrhu, ta del tematske poti namreč sovpada s Potjo treh cerkva. V ozadju pa je v belih odtenkih, s slano ali snegom ozaljšan, kraljeval Kum, zasavski Triglav.

Pot je označena z rumenimi tablami (v Hrastniku so zelene) in prav tako rumenimi markacijami. V laški občini si med drugim lahko ogledamo kamniti križ, spominsko znamenje v Kuretnem in Martinač rov, se ustavimo na turistični kmetiji Nemec in v brunarici Pri knapu pod Babo ali pa obiščemo rudarski muzej Strojnica – Liša jašek v Govcah.

Jašek Liša, pred katerim so parkirani rudarski vozički s premogom, je Trboveljska premogokopna družba, lastnica Rudnika Laško, začela graditi leta 1930 zaradi povečanja proizvodnje premoga, dokončala ga je leta 1935, uporabljali pa so ga kot transportni jašek za spust nakopane premogove rude iz Liša polja (rudniško območje, kjer so kopali rudo) do glavnega rova laškega rudnika in transport do separacije v Spodnji Rečici. V obratu so delali v treh izmenah, v vsaki je bilo od 15 do 20 rudarjev, med drugim preberemo pred jaškom, kjer je na ogled tudi vitla, ki so jo uporabljali za vleko vozičkov. Za obisk muzeja se je treba napovedati.

V laški občini sem srečala še eno pohodnico, gospo Tatjano, ki je bila namenjena na Babo, vrh z nadmorsko višino 789 metrov. Delček poti sva prehodili skupaj, se zaklepetali o skupni ljubezni do gora in hribov, povedala je, da je pot že prehodila po delih. Da so ljudje tod močno povezani z rudarstvom, so potrjevale njene besede, saj sta bila tudi njen oče in mož rudarja.

Hrastnik in Mlakarjevo stanovanje

Ko sem prestopila mejo hrastniške občine, sem se, umazana od blata, zlahka vsaj za trenutek potopila v rudarsko življenje, v katerem je bilo čistočo težko vzdrževati. Četudi so si želeli in se trudili, da je bilo pri njih čisto, kot mi je pojasnila Iva Vidovič iz Mladinskega centra Hrastnik.

Poleg rudniškega rova Barbara vpadnik, strojnega jaška, strojnice in galerije Mašinhaus je med bolj izpostavljenimi v Hrastniku Mlakarjevo stanovanje, ki je kulturni spomenik lokalnega pomena. Prva zbirka je bila v stanovanju že leta 1980, v zadnjih letih pa so domovanje Francija Mlakarja povsem prenovili. »Kolonije so začeli graditi konec 19. stoletja, ker se je pojavila potreba po nastanitvi za rudarje. V fante, ki so prihajali v Hrastnik, je rudnik vlagal, učili so jih za rudarje, da so potem lahko tukaj delali. Niso pa imeli kje živeti, zato je marsikateri odšel, kar pa za rudnik ni bilo profitno,« je pojasnila Iva Vidovič.

Zato so sklenili zgraditi kolonijo. »Nastajala je kakšnih dvajset let, končana je bila pred letom 1920. Večinoma so bile enodružinske hiše, kot je Mlakarjeva, ene so imele štiri, druge osem enot. Rudarji so tukaj dobili stanovanje v najem. Kolonije so bolj kot varnost za rudarje predstavljale varnost za lastnike.« Sprva so, kot je pojasnila vodička, tu živeli v težkih razmerah, na 24 kvadratnih metrih, niso imeli ne vode ne elektrike, higiena je bila slaba. »A to ne pomeni, da so bili ljudje umazani, ampak so živeli tako, kot so jim dopuščale razmere. Dokler so tukaj delali in živeli, so poskušali narediti najboljše iz tistega, kar jim je bilo dano.«

Eden od pobudnikov gladovne stavke

Franci Mlakar je bil sicer doma iz Celja, kmečki sin, ki je s trebuhom za kruhom prišel v Hrastnik in se poročil z domačinko Fani Brečko. Tukaj sta si ustvarila življenje. »Mlakar je bil zelo družbeno aktiven, delno tudi politično, lahko bi rekli, da so imeli neke vrste sindikat. Dosti se je boril za rudarske in delavske pravice. V njegovem stanovanju so se v 30. letih prejšnjega stoletja, ko je bil komunizem prepovedan, srečevali, sicer ne le zaradi komunizma. Bil je tudi eden od pobudnikov gladovne stavke rudarjev leta 1934, po kateri ima Hrastnik 3. julija občinski praznik. Leta 1941 so ga Nemci najprej odpeljali v celjski Pisker (zapor; op. p.), potem pa v taborišče Mauthausen, kjer je umrl.«