Bern: zibelka teorije relativnosti in tobleroneja

Od 195 držav na svetu v samo treh ducatih prestolnica ni tudi največje mesto. V Evropi je takih držav šest, med njimi je Švica, v kateri je Bern šele na petem mestu na lestvici najbolj naseljenih mest. Z manj kot 134.000 prebivalci je manjši od Lozane (139.000) in bistveno manjši od Basla (170.000), Ženeve (202.000) in Züricha (415.000).



Od letališča Zürich Kloten, največjega v Švici, do Berna vsake pol ure vozi vlak. Razdaljo dobrih 120 kilometrov premaga v približno 70 minutah. Kot številna švicarska mesta je tudi Bern mednarodno privlačen za turiste zaradi starega mestnega jedra z zanimivo arhitekturo, številnimi muzeji in drugimi znamenitostmi. Specifičen je tudi njegov topografski položaj: zgodovinsko jedro mesta, ki je kot Bern prvič omenjeno v dokumentih, napisanih pred več kot 800 leti, leži na ozkem, dolgem in razmeroma visokem rečnem polotoku, okoli katerega je meander reke Aare.


 

Pločniki pod streho

Potnik, ki z vlakom prispe na glavno železniško postajo v Bernu, vstopi v mesto na zahodni strani, stran od reke. Kot veliko evropskih mest ima tudi Bern nedaleč od postaje enega svojih najboljših hotelov. Hotel Schweizerhof je tu že dobrih 160 let. Njegova zdajšnja stavba je bila zgrajena leta 1913, v obdobju belle époque, pred prvo svetovno vojno, ko so evropska aristokracija, premožni in številni drugi že veliko potovali po Evropi.

V staro mestno jedro Berna vstopimo tam, kjer so bila najstarejša srednjeveška vrata. Tu je še zmeraj Käfigturm (stolp s kletkami), v katerem je bil 650 let zapor, vse do konca 19. stoletja. Obiskovalec takoj opazi, da so pločniki starega Berna pod dolgimi arkadami. Ko se v dežju sprehajamo po ulicah starega Berna, dežne kaplje začutimo le na križiščih. V mestu je vsega skupaj šest kilometrov arkad, ki že same po sebi pričajo o izjemno učinkoviti švicarski družbeni organizaciji, zmožnosti dogovora v skupnem interesu.



Arkade v Bernu niso veličastne kot, denimo, v Torinu (kjer se je kralj pod njimi lahko vozil s kočijo), so pa nadvse simpatične. Pod njimi so trgovine, restavracije, obrtne delavnice …, med stebri na tleh številna jeklena vrata. Dostava blaga poteka od tod skozi globoke kleti. V kleteh je tudi veliko restavracij in kavarn; najbolj znana in največja v mestu je Kornhauskeller (delno je v kleti), zgrajena pred več kot 300 leti kot silos za koruzo. Danes je v stavbi tudi kulturni center.

Zaradi arkad in splošne urbane ohranjenosti je bilo staro mestno jedro Berna že leta 1983 uvrščeno na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Čeprav so v 18. in 19. stoletju večino srednjeveških hiš nadomestili z novejšimi, je Bern ohranil prvotni značaj. Ohranjeni so tudi številni lepi mestni vodnjaki.
 

Vsi za enega, eden za vse

Zunaj starega jedra gradijo javne zgradbe in različne ustanove; tik ob njem je, denimo, stavba zveznega parlamenta Švice. Bern je postal njeno glavno mesto po obdobju organizacijske obnove države. Tedaj so izbruhnili resni konflikti. Leta 1847 je bila državljanska vojna, zadnja v državi. Po tem je Švica nehala biti ohlapna skupnost kantonov. Postala je zvezna država, leta 1848 so za glavno mesto določili Bern.



Stavba parlamenta, ki je odprta tudi za obiskovalce, je bila dokončana leta 1902. Geslo Vsi za enega, eden za vse, znano iz Dumasovega romana Trije mušketirji, je neuradni moto Švice – pod kupolo parlamenta tako beremo Unus pro omnibus, omnes pro uno. Tam je mogoče videti veliki grb Švice kot tudi grbe vseh 26 švicarskih kantonov. To zimo je bilo mogoče v Bernu spoznati pregovorno politično dejavnost švicarskih državljanov. Dva ducata ljudi iz kantona Valais je predstavljalo prebivalce, ki iz okoljskih razlogov nočejo, da bi vojska razširila artilerijsko strelišče.

Švica ima danes vojsko, čeprav je bila več sto let znana po plačancih, ki so se borili za tuje interese. Kot nevtralna država v zadnjih dveh stoletjih ni sodelovala v mednarodnih vojnah. Verjetno zato največji bernski spomeniki niso posvečeni vojaškim voditeljem, temveč nečemu drugemu, zaradi česar je Švica v 19. in 20. stoletju pridobila svetovni ugled. V državi je sedež mnogih mednarodnih organizacij.

V Bernu je, na primer, spomenik pošti, saj so tam leta 1874 ustanovili Svetovno poštno zvezo. Na drugi strani reke Aare je velik svetovni telegrafski spomenik z vodnjakom. Stoji pred zgodovinskim muzejem Berna, v katerem je do 28. junija zanimiva razstava Homo migrans. Prikazuje različne vidike migracij po državi, od prazgodovine do danes. Švica je za priseljevanje tujcev posebej privlačna od začetka 20. stoletja; zdaj je od skupno več kot 8,5 milijona ljudi v državi dobra petina tujcev. Do sredine 19. stoletja je bilo drugače – Švica je bila država, iz katere se je veliko ljudi izseljevalo iz ekonomskih razlogov.


 

Pri Albertu in Milevi

Del zgodovinskega muzeja je namenjen legendarnemu znanstveniku, ki je v Bernu živel od leta 1902 do 1909, Albertu Einsteinu. Prav v tem mestu je namreč doživel annus mirabilis (čudežno leto), to je bilo leto 1905, ko je napisal štiri najpomembnejša in revolucionarna dela. V Bernu se je tudi poročil s Srbkinjo Milevo Marić, ki je mati Albertovih otrok. V muzeju si je tako med drugimi predmeti mogoče ogledati njun poročni list. Albert je delal kot patentni uradnik in živel z Milevo v stanovanju v Kramgasse v starem delu Berna. Tam se jima je leta 1904 rodil starejši sin. Zdaj se stavba imenuje Einsteinova hiša, stanovanje je opremljeno približno tako kot v času Alberta in Mileve.

Pa še z enim pomembnim dosežkom je povezano mesto: v zgodnjem 20. stoletju sta Emil Baumann in Theodor Tobler tam patentirala recept in dizajn za blagovno znamko čokolade, svetovno znano Toblerone, ki je na trgu od leta 1908.
 

Nov muzej na obrobju mesta

Ko je lepo vreme, tisti, ki živijo v starem delu Berna, in številni drugi prečkajo Aare čez Nydeggov most in uživajo v Parku medvedov (Bärenpark), kjer še danes prebivajo mestni medvedi in od koder se lepo vidi stari del mesta. Na bregu nad reko vidimo Bellevue Palace, hotel, ki deluje od leta 1865. V tem najrazkošnejšem hotelu v mestu ponavadi prebivajo državniki na uradnih obiskih in številne druge znane osebnosti.



Ljubitelji umetnosti se bodo zagotovo odpravili v muzej umetnosti – Kunstmuseum Bern. Najstarejši tovrstni muzej v državi s stalno zbirko vsebuje slike številnih znanih umetnikov 19. in 20. stoletja. V vzhodnem delu mesta (po desetih minutah vožnje s tramvajem številka 12) se splača obiskati še novejši muzej Center Paula Kleeja (Zentrum Paul Klee), posvečen znamenitemu nemškemu slikarju, ki je polovico življenja preživel v tem mestu. Paul Klee (1879–1940) je živel v Bernu tudi v zadnjih letih življenja, ko je leta 1933 na oblast prišel Hitler. Leta 2005 je začel delovati Center Paula Kleeja, v zgradbi v obliki vala, ki jo je načrtoval Renzo Piano, eden najbolj priznanih svetovnih arhitektov. V tej instituciji hranijo kar 40 odstotkov od vseh 10.000 Kleejevih del, redno pa pripravljajo tudi razstave drugih umetnikov.