Velika potreba

V dolgih desetletjih mi je skozi prste zdrsnila večina sveta, jaz pa se še kar širokoustim kot norec, ki je prepričan, da bo zgrabil deročo reko. Nedavno sem uvidel, da si večina ljudi še zdaleč ne daje toliko opraviti z vprašanjem stranišča in opravljanja velike potrebe kot jaz. Kadar koli rezerviram hotel, se najprej prepričam, kako je urejena celotna straniščna zadeva. To je tudi prvi kraj, kamor pokukam, ko stopim v hotelsko sobo, medtem ko se večina zapodi proti razgledu z balkona ali v minibar.

Ali so v mojem primeru na delu kakšne frustracije iz otroštva, ne vem. Sicer se mi zdijo šale o prdcih sila smešne, ampak še vedno v pričakovanih mejah. Sumim, da se je celotna straniščna previdnost začela, ko sem konec devetdesetih leto dni preživel na Kitajskem. Na tem mestu bi vse, ki zdajle morda jeste, opozoril, da sledijo pretresljive podrobnosti, tistim, ki to prebirate na stranišču, pa položil na srce, da se ne zavedate, kako srečni ste, da sedite.

V študentskem apartmaju v Chengduju smo imeli tako imenovano stranišče na štrbunk. Praviloma je zadeva sila preprosta, poklekneš, pljuskneš, potegneš. Menda je še bolj higienično kot klasična angleška stranišča. A težava je v tem, da je meni vsakič noga zaspala. In potem padeš. Kasneje sem odkril, da moraš čepeti na celih stopalih. Papirja nisi metal v odtok, ker bi se zamašil, temveč v košek z vrečko.

V apartmaju nas je živelo šest in košek se je hitro polnil. In če si ga po pomoti prevrnil, no ja, lahko bi vse skupaj spremenil v igro in papirčke pobiral po barvi ali teksturi. V nasprotju z reko si jih lahko prijel. Morda bi lahko ugibal, komu kateri pripada. Ali pa se spomnil obiska poletne rezidence v Lhasi na Tibetu, kjer sem pogledal v kopalnico dalajlame, čeprav vodnik ni dovolil, in videl, da je imel angleško stranišče s pozlačeno ročico za izpiranje. Želel sem si v nove kraje, velika potreba po spremembi pa me je postavila na pot vase.