V krogu medveda

Takoj po pandemiji, med katero smo pozabili na obstoj vseh drugih bolezni, smo torej zdrsnili v čas, ko si najkrepkejši fantje v gostilni grozijo vsak s svojim krepelcem, motorko ali čim podobno smrtonosnim.

Ko se človeštvo opoteka po robu svetovne vojne, je težko misliti na karkoli drugega.

Če pa si želimo dobro, je morda prav iz predala potegniti navodila Nacionalnega inštituta za javno zdravje, ki smo jih dobili po pošti nekaj dni po izteku karantene. Med drugim svetujejo, da skušajmo ohraniti duševno zdravje tako, da ne spremljamo preveč poročil in se potrudimo čim več gibati.

Sam to navodilo kar dosledno upoštevam, rad pretečem kak kilometer ali čim hitreje hodim v hrib. Ker živim 20 kilometrov iz Ljubljane tik ob gozdu, se neprestano gibljem po območju medveda.

Zadnje čase pri nas redno videvajo medvedko s petimi mladički, menda je eden posvojen. Pobeg pred stresom, ki mi ga povzroča skrb za svetovni mir, torej ni nič drugega kot pobeg v stres, ki ga povzroča nenehno oprezanje za medvedjo družinico nekje v bližini.

Ko tako sopiham skozi od boga pozabljeni gozd, ni časa za opazovanje teloha in zvončkov, se pa vsakič razveselim, ko slišim zvončke.

Sosed Zajčev Bine, ki je pred dvema letoma med eno takšnih rekreacij srečal medveda in se z njim malo zavrtel, je tedaj na pohodne palice obesil zvončke, da mu ni treba ploskati in vpiti kot kak manijak po gozdu. To namreč počnem sam.

Bine se rad pošali na račun svojega tedanjega srečanja z medvedom, ki mu je med plesom pokazal, kaj vse zmore s kremplji, in ga za nekaj dni poslal v bolnišnico. Toda te šale niso smešne ne njemu in ne meni.

Še manj mi je smešno, ko tuhtam, kako naj hčerki dopovem, da je sprehod v gozdu 20 minut vožnje iz središča prestolnice lahko zelo tvegana avantura, ne da bi se ji gibanje v naravi uprlo.