Prazne lupine

Grammyji so s prehodom v novo tisočletje izgubili sijaj in veljavo. Če so še v devetdesetih prišli v roke dejanskim glasbenikom, se danes lesketajo pred dekolteji marionet. Na nedeljski 63. podelitvi je Beyoncé postala dobitnica največ grammyjev med izvajalkami, v skupnem seštevku si deli drugo mesto s Quincyjem Jonesom – oba jih imata 28.

Nemogoče, celo žaljivo bi bilo primerjati Quincyja Jonesa z Beyoncé, gre za vrhunskega avtorja in inštrumentalista na eni strani in za stilizirano izvajalko na drugi. Sama nagrada zatorej nikakor ne more biti pokazatelj glasbene odlike, inovativnosti ali celo presežka. V želji, da bi ustregli pritiskom založb, so že pred časom do absurda razširili število kategorij, teh je 84, če ne upoštevamo posebnih kategorij. Gre za servilnost in šopirjenje. Očitno je inercija kljub temu dovolj velika, da se še vedno vsako leto ukvarjamo z njimi. Malo iz nostalgije, malo zaradi blišča, še manj zaradi glasbe.

Živimo v času praznih lupin, ko fotografske aparate ocenjujejo računalničarji, ki na dolgo in široko razpredajo o občutljivostih, hitrostih, belini in ostrini, čeprav nimajo pojma o fotografiji. Kreativni aspekt pa se običajno konča pri nezaupljivosti do črno-bele tehnike. Pa nič hudega, saj fotoaparati že dolgo niso več orodje umetnosti ali vsaj odgovornosti do lepot sveta.

Danes s fotoaparati žalimo svet, ustvarjamo nepregledne količine digitalnih odpadkov in prazne spomine, ki jih mečemo na kup kot nujno zlo, odgovornost do življenja, da bi pregnali slabo vest, ker se globoko v sebi vendarle zavedamo, da je vse skupaj navadna prevara. Takisto velja za današnjo popularno glasbo, gre za zvočno polucijo brez vsakršne vrednosti. Kot kaže, postajam staro nergalo, pač težko pritrdim žvrgoleči dolgonohti mladostnici, ki v polomljenih rimah obelodanja resnice življenja.