Odkar je ponudba enoprostorcev, po katerih so rade posegale družine, vedno bolj pičla, saj jih veliko avtomobilskih znamk umika iz modelskega portfelja, so velikoprostorci, kakršen je novi Fordov tourneo connect, zelo dobrodošli na trgu.

Tourneo connect je nastal v sodelovanju Forda in Volkswagna, zato ne preseneča, da je novinec v marsičem podoben nemškemu sorodniku caddyju, ki je osnova za obe vozili. Sodelovanje je na žalost potnikov na zadnjih sedežih prineslo korak nazaj, saj connect v drsnih vratih nima več klasičnega pomičnega stekla, ampak le »odmičnega«.

Testni ford je bil izvedenka z daljšo medosno razdaljo in sedmimi sedeži, pri čemer sta tudi tista v tretji vrsti (na voljo za 1240 evrov doplačila) primerna za prevoz odraslih. Ko človek sede vanj, ne more spregledati sorodstvenih vezi s Volkswagnom, saj je večina stikal in ročic njihovih – vozniki avtomobilov nemške »ljudske znamke« se bodo v connectu počutili bolj domače kot uporabniki fordov. V testnem fordu je bilo v primerjavi s caddyjem več stikal klasičnih, mehanskih. Prav tako so bili klasični merilniki pred voznikom – za digitalni prikaz števcev mora kupec s seznama doplačilne opreme naročiti infozabavni sistem za 1150 evrov oziroma izbrati dražjo in bolje opremljeno izvedenko sport. Na žalost pa so drsna stikala pod zaslonom infozabavne naprave za uravnavanje temperature in glasnosti »na dotik« in podobno kot v volkswagnu neosvetljena. Sila zoprno, če bi med nočno vožnjo karkoli od naštetega radi nastavljali.

Novi tourneo connect je sicer zelo prijeten in prav nič kombijevski, čeprav je v daljši različici dolg kot ponedeljek in zato uporabna alternativa potniškim kombijem – vsaj po prostornosti ne zaostaja veliko za njimi. K udobni vožnji s testnim avtomobilom so pripomogli tudi sedeži, ki imajo certifikat nemškega združenja za zdravo hrbtenico AGR.

Sedeže v drugi in tretji vrsti lahko preprosto odstranimo iz vozila, če bi potrebovali res veliko prostora za tovor – sicer imamo pri petsedežni postavitvi na voljo 1720 litrov prtljažnega prostora. V tretji vrsti sta sedeža odstranljiva posamično, v drugi pa po sistemu 2+1, pri čemer za dvojni sedež prav pride dodaten par rok.

Testnega forda je poganjal dvolitrski dizelski štirivaljnik z največjo močjo 90 kilovatov oziroma 122 konjev. Ta se prek samodejnega sedemstopenjskega menjalnika prenaša na sprednji kolesni par. Omenjena kombinacija motorja in menjalnika se nam zdi najboljša izbira, zlasti če stavite na varčnost – testno povprečje je bilo sedem litrov goriva na sto prevoženih kilometrov.