Tudi v novi sezoni brez olimpijskega bazena

Medtem ko bodo danes uradno odprli kopališče Ilirija in tako začeli novo kopalno sezono, plavalci, tako profesionalni kot rekreativni, še naprej čakajo na nov olimpijski bazen, čeprav so temeljni kamen zanj postavili leta 1999.

Po treh mesecih brušenja in barvanja bazenske školjke, remonta strojnice, vzdrževalnih del in čiščenja, kar je treba po besedah direktorja Plavalnega kluba Ilirija Tomija Martinjaka postoriti vsako leto, bodo danes ob 12. uri odprli kopališče Ilirija in tako začeli novo kopalno sezono. »Vse je pripravljeno,« je dva dni pred odprtjem zatrdil direktor plavalnega kluba, v katerem upravljajo bazen, ki bo prihodnje leto praznoval 90. obletnico od izgradnje. Lani so na tem mestnem kopališču, ki so ga prenovili pred dvema letoma, skupno našteli približno 30.000 obiskovalcev. Medtem pa še naprej stoji gradnja novega plavalnega kompleksa s pokritim olimpijskim bazenom, čeprav so temeljni kamen zanj postavili že leta 1999.

»Kdor si želi v Ljubljani resno ukvarjati s plavanjem, mu ostane 50-metrski bazen na Kodeljevem, ki je pod balonom. Tam zato razmere niso idealne, pri čemer ne gre samo za balon, ampak za celotno pripadajočo infrastrukturo,« razmišlja dolgoletni direktor PK Ilirija. »Srčno si želimo nov objekt, hkrati pa se zavedamo omejitev, zakaj ga še ni. Je pa gradnja predvidena v novi mestni strategiji športa, zato upamo, da bo čimprej.«
 

Obljuba z dolgo brado

»V Ljubljani bomo prihodnje leto začeli gradnjo bazena in upam, da bomo enkrat priredili tudi svetovno prvenstvo,« je napovedal župan Zoran Janković na ogledu sklepnega dela evropskega prvenstva v plavanju na Reki, ko je Peter Mankoč postal evropski prvak. Toda to je bilo decembra 2008. »Projekti za gradnjo novega kopališča Ilirija še niso izdelani, pogodba z arhitektom Petrom Lorenzom, ki je avtor prvonagrajene natečajne rešitve, je v končnem usklajevanju. Več informacij o tem, kdaj naj bi se začela gradnja, v kakšnem obsegu in kakšna bo ocenjena vrednost investicije, v tem trenutku ne moremo posredovati,« tudi danes pravijo na občini. Gradnja nove Ilirije, ki je bila nazadnje brez vrednosti zemljišč ocenjena na slabih 47 milijonov evrov, je bila sicer med vsakokratnimi volilnimi obljubami aktualne oblasti.

»Po naših informacijah aktivnosti potekajo in gradnja ni negotova,« so odgovorili pri Plavalni zvezi Slovenije in dodali le, da gradnjo bazena podpirajo, »saj se odpirajo možnosti za nastanek regionalnega, ob širšem soglasju klubov pa tudi nacionalnega panožnega centra«.
 

Predimenzionirano

Razlogov za zamudo je veliko, priznavajo na MOL, največji pa je po njihovem povezan s finančno konstrukcijo. Toda to so pripravili sami. »Ker je bil projekt izdelan pred mnogimi leti in je bil z dodatnim programom predimenzioniran, nismo pridobili zasebnika, ki bi lahko v okviru javno-zasebnega partnerstva sodeloval pri investiciji, niti evropskih sredstev,« so zapisali. »Letos je obseg projekta usklajen, tako da bo lahko v prihodnjih letih finančno zaprt iz proračunskih sredstev MOL. Do hitrejše izvedbe pa bi lahko prišli, če bi interes prepoznalo tudi pristojno ministrstvo za šport in projekt uvrstilo v državni proračun,« so še dodali na MOL. Toda Plavalno-gimnastičnega centra Ilirija ni tudi v trenutno veljavnem občinskem proračunu.

»Rekla bi, da ni interesa oziroma da je interes za kaj drugega, ne pa za bazen. Očitno ni ljudi, ki bi to idejo potiskali naprej,« razmišlja profesorica športne vzgoje pri fakulteti za šport Mojca Doupona Topič. Po njenem bi bilo sicer dobro, da bi v Ljubljani zgradili velik pokrit plavalni center, a se vendarle sprašuje o njegovi predimenzioniranosti. »Kolikšen denarni vložek je potreben, je odvisno od tega, ali hočemo bazen s pripadajočimi slačilnicami ali pa bosta zraven še garažna hiša in druga infrastruktura. Tu je ves čas želja, da bi zgradili nekaj velikega, toda to stane, denarja pa ni,« razmišlja profesorica. »Če bi šlo za manjši projekt, bi olimpijski bazen lahko že imeli. Seveda je pri tem treba gledati dolgoročno, toda da pa bazena ni že dvajset let kljub obljubam, tudi ni dobro. Bolje bi zato bilo zgraditi kaj skromnejšega, kot so primeri v sosednjih državah, denimo na Reki.«

Pri fakulteti za šport od leta 1973 spremljajo športno-rekreativno dejavnost prebivalcev v državi. »Plavanje je vedno med prvimi desetimi športi, pogosto tudi med prvimi petimi, s katerimi se ljudje ukvarjajo,« o izsledkih javnomnenjskih poizvedb pravi profesorica športne vzgoje. Priljubljenost plavanja povezuje z »zelo dobrim plavalnim opismenjevanjem«, saj se plavanja uči v okviru osnovnošolskega izobraževanja, hkrati je to šport, »primeren za vse starostne skupine, pomemben pa je tudi pri določenih rehabilitacijah«. Toda po drugi strani Mojca Doupona Topič opozarja na pomanjkanje primerne infrastrukture. Tisti bazeni, ki so, so ves čas natrpani. »Na fakulteti za šport imamo bazen, ki se odpre ob 6. zjutraj, bi pa ljudje prišli že ob peti uri, če bi ga takrat odprli,« poudarja. »Žalostno je, da je to ena najbolj razširjenih športnih panog povsod po svetu, tako tekmovalno kot rekreativno, toda ne vem, ali ima še katera država tako slabe pogoje, kot jih ima Slovenija. Tudi v Ljubljani je bazenov, tudi manjših in pokritih, zelo malo za prebivalstvo.«