S samokritiko, karikaturo in čopičem je izklesal lik umetnika

»Moje vodilo v slikarstvu je neizprosna samokritika, naučil sem se je na akademiji. Imeli smo srečo, da so bili naši profesorji najboljši slikarji slovenskega modernega slikarstva: France Mihelič, Marij Pregelj, Gabrijel Stupica, Riko Debenjak, Nikolaj Omersa, Maksim Sedej in Zoran Didek,« je povedal Jure Cihlař.

V sedemdesetih letih je bil ekspresivni figuralik, pozneje krajinar ter marinist. Danes Obalne galerije Piran odpirajo veliko pregledno razstavo njegovih del na treh razstaviščih: v koprski Loži, Mestni galeriji Piran in portoroški cerkvi Device Marije Rožnovenske.

»O samokritiki kot temeljnem vodilu govorim zato, ker se spominjam Franceta Miheliča, kako je pogledal naše portrete, ki smo jih risali v prvem letniku, in vsem petim brucem rekel: 'Vobče slabo!' Naslednjega dne so sledile korekture, razložil je, kako bi morali kaj narediti. Ko pa je na koncu rekel 'To pa ni slabo!', je bila to za nas največja možna pohvala. Do besede 'dobro' nismo nikoli prišli. Ob diplomi so nas posebej opomnili, da s tem še nismo umetniki, da smo samo absolvirali likovno obrtno veščino. Zveneč naziv umetnika da si bomo pridobili po tridesetih ali štiridesetih letih garaškega raziskovalnega dela. Tako je bilo včasih, tako so me učili, tega se držim,« je povedal svojevrsten likovni glasnik obmorske Istre.



Zaznamovala sta ga karikatura in voda

Jure Cihlař, sicer že študentski Prešernov nagrajenec, je kljub temu kmalu po diplomi leta 1969 začel umetniško kariero in že nekaj let zatem požel prve nagrade za svoje stvaritve. Nekaj mesecev je vodil Mestno galerijo Piran, kasneje se je intenzivno posvetil slikarstvu in v malo manj kot pol stoletja naslikal več kot 1500 platen. Njegovo poglavitna ustvarjalna tehnika je akril na platnu, veliko se je zatekal tudi h grafiki (najpogosteje v lesorezu, sitotisku in litografiji), a tudi v risbo s svinčnikom. Kar trinajst let je risal karikature (nekaj časa je bil tudi tehnični urednik Pavlihe).

»Moj profesor likovne teorije, kipar in arhitekt Jože Brumen je nekoč izjavil, da na moje slikarstvo vpliva karikatura, s katero sem se dolgo ukvarjal. Tedaj sem mislil, da ni res. Zdaj vidim, da je imel prav. Karikatura je vsaj do določene mere zaznamovala poteze in figuralne kompozicije. V karikaturi moraš abstrahirati in povedati bistvo, s kritiko, z osebno kritično izpovedjo, ta temeljni princip velja tudi v slikarstvu,« je povedal umetnik, ki zadnjih dvanajst let živi v Vinici ob Kolpi, kjer je obnovil najstarejšo belokranjsko domačijo iz leta 1760.

»Redke so moje slike, na katerih ni vode. Tudi ko se odpravim slikat v notranjost Slovenije, iščem reko ali vsaj potok. Zame je to pomemben vsebinski in likovni element, ki obogati dušo, srce in oko,« je v enem od intervjujev pojasnil svoj odnos do vode kot skrivnostnega elementa, ki postaja metafora avtorjeve nemirne nravi in nenehnega iskanja.

Prežet s solinami je obujal štafelajsko slikarstvo

V sedemdesetih letih so ga opredelili kot ekspresivnega figuralika. Leta 1973 je prejel prvo nagrado na piranskem slikarskem ekstemporu za delo Na oknu glej obrazek bled. Tedaj se je spogledoval s kubizmom, popartom, geometrijsko abstrakcijo, hiperrealizmom. Leto kasneje se je za kratek čas pridružil skupini Junij in razstavljal v Moderni galeriji v Ljubljani.

Trideset platen iz sedemdesetih let je kuratorka razstave Nives Marvin predstavila v koprski Loži: »Ta cikel smo zaokrožili s tremi pejsaži s konca sedemdesetih, ko je počasi prešel v izrazitejše krajinarstvo. Sečoveljske in strunjanske soline so postale njegov ne le najljubši motiv, ampak strast za neštete interpretativne variacije. Soline so zanj nekaj izjemnega, saj ustvarjajo poseben način življenja ... Genius loci Istra je avtorja tako navdihoval, da je vse pogosteje slikal neposredno v prostoru, v eksterierju, in nostalgično obujal tradicijo štafelajskega slikarstva.« To obdobje je predstavljeno s 47 deli v Mestni galeriji Piran, ki sega do leta 2014, ko je zaradi bolezni prenehal slikati.



Posebno zanimiv je bil njegov umik v samostan v Stični sredi leta 1985. »V samostan sem se umaknil za nekaj mesecev zaradi osebnega izziva, ali to zmorem. Ali zmorem tak umik v samoto in tako zahtevne teme – lotil sem se slikanja štirinajstih slik Križevega pota. Patri so me prijazno sprejeli. Kasneje sem Križev pot podaril župniku v Luciji za tamkajšnjo novo cerkev, ki pa je še zmeraj niso začeli graditi. Slike so bile pred enajstimi leti že razstavljene v piranskih cerkvah, zdaj so moj Križev pot iz Stične razstavili v portoroški cerkvi. S to postavitvijo so me presenetili,« je povedal slikar.

»Sveti Jurij se je boril z zmajem, Cihlař Jure pa ...«

Obalne galerije so se poklonile umetniku tudi z izdajo obsežnega preglednega kataloga o avtorju, v katerem sta poleg treh člankov in kratkega avtorjevega življenjepisa tudi skrbno zbrana bibliografija in natančen popis njegovega obsežnega dela, razstav in nagrad. Mojster, ki je preživel mladost na Češkem in v Ljubljani, največ časa v Portorožu in zadnjih dvanajst let v Vinici, si po hudi bolezni zelo želi nazaj k morju.

»Bolezen je povsem spremenila moje življenje, za slikanje nimam več energije in volje. Glava pa mi narekuje: preseli se nazaj na morje, kjer se boš bolje počutil in spet kaj naslikal! Podobno kot pri moji materi, ki bi jo bolezen v Ljubljani pobrala, na Obali pa je živela še več kot dvajset let. Upam, da se mi bo uspelo vrniti na Obalo! Zato bi tako rad prodal še nekaj svojih del,« nam je zaupal. Leta 2006 je v samozaložbi izdal knjigo aforizmov in starih karikatur Še pomnite, gospodje!, v kateri je zapisal: »Sveti Jurij se je boril z zmajem, Cihlař Jure pa z birokracijo!«