Ptica? Riba? Umetnina?

S sodišč po svetu pogosto prihajajo novice, ki se nanašajo na vizualno umetnost. Najpogosteje gre za sodne bitke zasebnikov s finančnimi cilji, a morajo sodni mlini kdaj premleti tudi ožje umetnostna vprašanja. Ne nujno konvencionalna. V preteklosti smo poiskali nekaj pravd, ki so se pokazale za vplivne v svetu umetnosti.

Novice o sodnih razpletih na področju likovne umetnosti niso redke. V teh dneh, denimo, tisk piše, da bosta dragocena Adam in Eva Lucasa Cranacha st., četudi sta bila v času nacizma od judovskega lastnika kupljena pod prisilnimi pogoji, po maratonskem enajstletnem pravdanju ostala v enem izmed muzejev v Pasadeni v Kaliforniji in dedičem ne bo zadoščeno, ali pa, da bo neki kmet iz Lahnaua v Nemčiji, na čigar posestvu so že leta 2009 odkrili redek primerek bronaste glave konja iz starorimskih časov, dolgih devet let zatem prejel 773.000 evrov državne odškodnine (in obresti). Namesto 48.000, kolikor mu jih je skopuška država namenila ob odkritju. Gre za pravde zasebnikov, katerih razplet odmerja le njihovo finančno eksistenco, včasih pa se sodbe globlje zapišejo v umetnostno zgodovino.


 

Bodi vesel, da te kopirajo

Sodišča pogosto zaposlujejo vprašanja avtorskih pravic – osrednja sodobna zvezdnika tovrstnih procesov sta Američana Jeff Koons in Richard Prince, večkrat obtožena kraje, neavtoriziranih reprodukcij dosežkov drugih umetnikov z minimalnimi avtorskimi spremembami v njunih delih, ki na trgu dosegajo milijonske vsote –, a ima zgodovina tovrstnih »apropriacij« veliko daljši rep.

Uveljavitev tiska in grafike je z novimi možnostmi reproduciranja že v 15. stoletju na široko odprla vrata kopistom in množičnemu piratiziranju knjižnih izdaj, ki ni bilo posebno sankcionirano. Za prvi pomemben tovrstni proces v zgodovini velja tožba znamenitega nemškega slikarja in grafika Albrechta Dürerja iz zgodnjega 16. stoletja proti tedaj še malo znanemu Marcantoniu Raimondiju, kasneje najpomembnejšemu grafiku Rafaelovega kroga v Rimu. Raimondi je – vključno z monogramom – vešče reproduciral priljubljene Dürerjeve grafične liste z motivi iz Marijinega življenja.
 

Dürerjeva jeza

Leta 1506 je sledil prvi znani proces na področju avtorskih pravic likovnih umetnikov, katerega razplet je bil za Nemca dokaj neugoden. Raimondiju so naložili le, da v prihodnje pri tovrstnih izdajah odstrani Dürerjev monogram, Nemcu pa sporočili, naj bo vendarle počaščen, ker je njegova umetnost tako sijajna, da jo drugi kopirajo. Dürerjevo jezo nazorno kaže njegov grozilni zapis morebitnim kopistom na hrbtnih straneh grafik ob izdaji teh v obliki serije leta 1511. Tedaj se je lahko skliceval na zaščito cesarja Maksimilijana I.

Kasneje, ko se je uveljavil v Rimu, je bil žrtev kopiranja in piratov tudi Raimondi, a smo piratom kdaj lahko tudi hvaležni. Izvode znamenite knjige I Modi (Načini) z Raimondijevimi erotičnimi ilustracijami in soneti Pietra Aretina je Vatikan tako uspešno zasegel in uničil (grafika je doletela ječa), da danes ni znan niti en originalen izvod, nekaj fragmentov grafik hranijo v Britanskem muzeju. Knjiga ostaja znana le po kasnejši piratski izdaji, natisnjeni daleč proč od papeškega dvora, v Benetkah.


 

Umetnik ali mehanik?

Kaj umetnini podeli umetniški status? Leta 1929 so v ZDA uvozili kip Ptica v prostoru Constantina Brâncuși​ja, ustvarjen leta 1926. Pred domala stoletjem so na ameriški carini presodili, da to ni umetnina, kvečjemu komercialni izdelek mehanika, ki kot tak ne more biti oproščen dajatev. Brâncuși​ju so zaračunali za okoli 3000 današnjih dolarjev carine, zaplet je pristal na ameriškem sodišču, sledil je za umetnostni svet ključen sodni proces, na katerem je sodnik med drugim postavil vprašanje, ali je mogoče neko stvar, če jo ustvarita bodisi umetnik bodisi mehanik, v obeh primerih definirati za umetnost.

Brâncuși​ja je v vlogi priče zastopal Jacob Epstein, prav tako pionir moderne skulpture, ki je razložil sodišču, da mehanik ne koncipira enako kot umetnik. Na vprašanje, kako bi imenoval kip z abstrahiranimi formami, če bi ga Brâncuși​ namesto Ptica naslovil Riba, je gladko odgovoril: Riba. Brâncuși​ je na sodišču zmagal, dolarje so mu vrnili, proces pa upoštevajo kot sodni mejnik v zgodovini na področju umetnosti. Predmet, ki ga avtor zasnuje kot umetniško delo, je dejansko umetniško delo.
 

Odločilna umetnikova roka

Do neke mere podoben proces je v našem času doletel švicarskega, a prav tako v Romuniji rojenega, Daniela Spoerrija, avtorja »eat arta« in značilnih asemblažev iz ostankov hrane, posodja ter pribora. Svojevrstnih pogrinjkov, namenjenih obešanju na zid. Med nekim performansom je izdelavo enega izmed svojih del naložil enajstletniku ter ga avtentificiral kot svoje. Umetnino so kasneje prodali na neki francoski dražbi, a ko je kupec spoznal, da ni rezultat Spoerrijeve roke, je sledila tožba.

Sodišče je znova razglabljalo, ali je umetnina avtorska le zato, ker jo je kot tako priznal umetnik. Pariško sodišče je »sporno« umetnino zaradi Spoerrijeve avtentifikacije upoštevalo kot njegovo, a je zatem vrhovno sodišče, četudi ni oporekalo avtorstvu, presodilo, da je mogoče prodajo na dražbi ovreči, ker je bil kupec prepričan, da je umetnik delo tudi fizično realiziral sam.


 

Rušenje ustrezno, beljenje ne

Ko je leta 2011 lastnik objekta 5 Pointz na Long Islandu v New Yorku, znamenite točke grafitov in turistične atrakcije, napovedal njegovo rušenje, je sledila tožba umetnikov, a je na sodišču zmagal lastnik. Stavbo so leta 2014 zravnali s tlemi, še pred tem pa je dal lastnik grafite prebeliti.

Sledila je nova tožba. Četudi je bilo grafitom uničenje usojeno, so umetniki na sodišču dokazali, da jim je beljenje škodilo. Denimo preprečilo, da bi jih sneli z zidov in ohranili. Letos je okrožno sodišče vzhodnega New Yorka razsodilo, da umetnikom pripada 6,7 milijona dolarjev odškodnine.

»Če boste dali umetnikom svobodo izraza, jo bo kmalu zahteval vsak Američan«, je leta 1990 pisalo na enem izmed transparentov podpornikov Centra za sodobno umetnost v Cincinnatiju in njegovega direktorja Dennisa Barrieja, ki so se odmevno zapisali v ameriško sodno zgodovino kot prvi muzealci, ki so bili deležni procesa zaradi nečesa, kar so razstavili.

To je bila razstava Roberta Mapplethorpa, ki je zaradi aidsa umrl le leto pred tem, odprtju njegove retrospektive v Cincinnatiju – pred tem so jo videli že v Filadelfiji in Čikagu, v Washingtonu pa sprva odpovedali in kasneje razstavili v drugem prostoru – je sledila tožba zaradi obscenosti, hkrati pa izbruh javne kulturne vojne s serijo spolitiziranih vprašanj, denimo o javnem financiranju umetnosti. Razsodba, ki še danes velja za vpliven primer sodne prakse, je bila oprostilna in naposled si je razstavo v Cincinnatiju ogledalo kar 80.000 obiskovalcev.