Odkrili mojstrovino Mantegne, stoletja je veljala za izgubljeno

Iz antičnih Pompejev pogosto prihajajo novice o pomembnih odkritjih, odmevajo predvsem odkritja starorimskih fresk. Tokrat je drugače. Novica o odkritju se ne nanaša na antične čase, pač pa na opus velikana zgodnje renesanse Andree Mantegne (1431–1506).

V cerkvi Beata Vergine del Rosario v Pompejih so odkrili sliko, ki je pod preslikavami skrivala izvirno kompozicijo Polaganja Kristusa v grob tega slikarskega mojstra.

Stoletja je veljala za izgubljeno, za njeno vrnitev na seznam del Mantegne pa je bilo odločilno, da jo je na spletni objavi omenjene cerkve opazil Stefano De Mieri z neapeljske univerze Suor Orsola Benincasa, ki je prvi posumil, da bi utegnila biti avtentično delo. Prepoznal je sliko, ki jo je Mantegna sodeč po ohranjenem pismu humanista Pietra Summonteja iz leta 1524 ustvaril za baziliko San Domenico Maggiore v Neaplju. Zatem je izginila iz zapisov in dokumentov ter obveljala za izgubljeno.

»Ob obisku marca 2022 smo takoj ugotovili, da se pod plastmi naknadnih nanosov barv nahaja izredna slikarska materija. Restavriranje je razkrilo ikonografske in tehnične podrobnosti, ki potrjujejo avtorstvo Mantegne in umetnostni zgodovini vračajo mojstrovino, ki je veljala za izgubljeno,« je izjavila direktorica Vatikanskih muzejev Barbara Jatta, prva ženska na tem položaju.

Po obisku se je zagnal »stroj« Vatikanskih muzejev z ustreznimi raziskavami in restavratorskimi posegi, sedaj pa sliko predstavljajo na razstavi Mantegna iz Pompejev; Ponovno odkrita mojstrovina.

Tudi kustos Vatkanskih muzejev Fabrizio Biferali je prepričan, da sta restavriranje in znanstvena analiza razkrila, da ne gre za morebitno kopijo, pač pa za slikarjev izvirnik. Navdušila jih je, denimo, veduta Jeruzalema v ozadju, na kateri so odkrili elemente Rima, med njimi Panteon.

Sinonim za utrditev zgodnjerenesančnih novosti v slikarstvu severa Italije

Kdo je bil Mantegna? Bil je vizualni genij s posluhom za klasiko in novosti, umetnik, ki je v zgodnjerenesančnem slikarstvu uveljavil nove pristope, ki so odmevali tako v Italiji kot drugod. Njegov natančno zasnovan, strog in pogosto dramatičen slog s poudarjeno vlogo risbe odraža tudi vplive kiparstva.

Formiral se je v tedaj umetnostno zelo živahni Padovi, kjer je deloval tudi pionir renesančnega kiparstva iz Firenc Donatello, kasneje pa je izrazito vplival na umetnost Benetk in slikarske družine Bellini, v katero se je celo poročil. Bil je uspešen in občudovan, uveljavil se je tudi kot pionir prostorskega iluzionizma, večino življenja pa preživel v Veroni, Mantovi in Rimu.

V Mantovi je postal dvorni slikar markiza Ludovica III. Gonzage, za katerega je v tamkajšnji Vojvodski palači ustvaril najznamenitejše delo, poslikavo t. i. Camere degli Sposi (Sobe mladoporočencev). Leta 1488 ga je papež Inocenc VIII. imenoval za slikarja fresk v kapeli Belvedere v Vatikanu, a je ta niz fresk, vključno s Kristusovim krstom, leta 1780 uničil papež Pij VI.

Na stara leta se je vrnil v Mantovo in se povezal z novo markizo, kultivirano in inteligentno Isabello d'Este.